Če se tisti petek, 31. julija, v predoru Kastelec ne bi zaleteli policijski vozili iz spremstva predsednice republike, danes ne bi govorili ne o Viktoriji Krivolucki ne o nekdanjem slovenskem obveščevalcu, kaj šele o domnevnih ruskih navezah in/ali vohunski mreži okoli Nataše Pirc Musar. Nesreča je sprožila ugibanje: kdo je bila ženska, ki se je skupaj s predsednico poškodovala v policijskem vozilu? Viktorija Krivolucka, v Rusiji rojena slovenska državljanka, je dolgoletna osebna prijateljica in bowling partnerica predsednice. Od tod se je zgodba začela širiti in v izteku političnega poletja dobila močan pospešek, ko sta Dnevnik in avstrijska tiskovna agencija APA na podlagi ruskih baz ugotovila, da sta Nataša Pirc Musar in Viktorija Krivolucka od leta 2015 najmanj sedemkrat skupaj potovali v Rusijo. Nazadnje konec leta 2021, dva meseca pred ruskim napadom na Ukrajino. Preiskovanje preteklosti Krivolucke je naplavilo Romana Jegliča, v začetku devetdesetih enega pomembnejših ljudi slovenskega obveščevalnega sistema. Pozneje se je preselil v Rusijo in sprva delal kot predstavnik slovenskih podjetij. V ruskih bazah se pojavlja na istem naslovu v Krasnojarsku, kjer je živela Krivolucka. Bila sta par, se je razkrilo te dni. To so bili momenti, po katerih je trk iz avtocestnega tunela eksplodiral.
Prvi se je oglasil poslanec SDS Žan Mahnič in vladi predlagal, naj poklicane državne strukture predsednici republike suspendirajo dostavo obveščevalnih in varnostnih poročil. Po njegovem je mogoče "utemeljeno sumiti", da je predsednica povezana z rusko vohunsko mrežo na evropskih tleh. Predsedničin urad je to ostro zanikal, zavrnil pa tudi kakršnokoli znanstvo predsednice z Jegličem. In Mahniču vrnil žogico z opozorilom na Black Cube in izraelske predvolilne operacije v Sloveniji, domnevno v navezah s SDS. Pomenljiva je bila intervencija Petra Jambreka, pravnika s posebnim statusom na desnici, ki je še pred Dnevnikovim razkritjem preteklosti Krivolucke opozoril, da nesreča odpira "ustavnopravno vprašanje suma izkazanega nacionalnovarnostnega in obveščevalnega tveganja". Je že vedel (več)? Je desnica dosje Krivolucka hranila v talonu za predsedniško kampanjo 2027? In je nesreča s Krivolucko v kombiju vse le pospešila? Povedno bo opazovati, kdo na levici bo Pirc Musarjevo politično "pokril", če sploh kdo, saj si je v odnosu do Golobove vlade in Svobode nakopala nemalo zamer. Meja med legitimnim varnostnim vprašanjem in politično skonstruirano vohunsko afero je lahko nevarno tanka. Kaj torej vemo in česa ne? Vemo za potovanja predsednice in prijateljice v Rusijo. Nataša Pirc Musar pravi, da so bila zasebna in turistična. Do ruske agresije na Ukrajino potovanje v Rusijo samo po sebi seveda ni bilo nič inkriminirajočega; v Moskvo so zaradi poslov, politike in turizma potovali številni. Putin je hodil plesat na avstrijsko stran meje. Vemo tudi za ruske poslovne operacije/interese družine Pirc Musar in za povezavo Krivolucke z nekdanjim slovenskim obveščevalcem. Toda ne vemo, da bi bila Viktorija Krivolucka sodelavka ruske obveščevalne službe. Ne vemo, da bi bil Roman Jeglič sodelavec ruskih služb. Dnevnik in APA neposrednih dokazov za kaj takega nista našla. Predvsem pa nimamo dokaza, da bi bila Nataša Pirc Musar povezana z rusko vohunsko mrežo, kaj šele, da bi z njo sodelovala ali bila predmet uspešnega ruskega vplivanja.
Ali je slovenska država varnostni prostor okoli predsednice ustrezno (za)varovala?
Iz dejstva, da ni dokaza o vohunski dejavnosti, še ne sledi, da ni legitimnega varnostnega vprašanja. Rusko poreklo človeka ni in ne sme postati varnostna kategorija. Če bi državljane evropskih držav obravnavali kot potencialno sumljive že zato, ker so bili rojeni v Rusiji, bi prevzeli logiko Kremlja. Toda predsednica republike ni običajna državljanka. Okoli takšne funkcije obstaja varnostni prostor, ki nujno sega dlje od predsedniške pisarne. Zato je zdaj pomembnejša od vznemirljivega ugibanja, kdo je ruski agent, bolj dolgočasna dilema: ali je slovenska država ta varnostni prostor ustrezno varovala. Ali so pristojne slovenske institucije poznale morda relevantno ozadje osebe iz zelo zasebnega kroga predsednice in ali so morebitna tveganja ustrezno ocenile oziroma preverile? Javnost ne potrebuje imen iz tajnih dosjejev, metod dela Sove ali poročila o tem, koga je kdo preverjal. Potrebujemo pa zagotovilo, da sistem deluje. Tu je meja med legitimnim javnim interesom in predvolilnim spektaklom, v katerem je dovoljeno vse in preveč.
Najlažje je iz Krivolucke, Jegliča, Rusije in predsedničinih potovanj sestaviti vohunski triler, v katerem bodo sklepi napisani še pred dokazi. Napačno bi bilo vse skupaj odpraviti le kot umazano politično operacijo desnice. Novinarsko razkritje je legitimno. Podatek, da se nekdanji pomembni slovenski obveščevalec pojavlja na istem sibirskem naslovu kot oseba iz neposredne bližine predsednice države, je vreden preverjanja. Še zlasti danes, ko Rusija vodi vojno v Evropi, evropske države pa razkrivajo ruske vohunske mreže, sabotaže in operacije vplivanja. In vse to pade še na podlago nedavne afere zakrinkanih ruskih agentov, ki so ju odkrili v Črnučah. Nataša Pirc Musar je velik del svoje javne kariere gradila prav na transparentnosti, pravici javnosti vedeti in odgovornosti nosilcev oblasti. Ta standard je prišel do njenih vrat. Od nje ni mogoče zahtevati, naj dokazuje, da njena prijateljica ni vohunka. Treba pa je pričakovati, da bo jasno odgovorila na legitimna vprašanja in omogočila institucijam, da opravijo svoje delo.
Varnosti države namreč ne varujemo tako, da neprijetnih vprašanj ne postavljamo. Prav tako je ne varujemo tako, da iz vsakega naredimo vohunsko zaroto. Demokratična država mora opraviti nekaj težjega: vprašati brez histerije, preveriti brez političnega linča in odgovoriti brez prikrivanja. Šele potem pridejo sklepi in morebitne posledice. Vse drugo je bodisi naivnost bodisi propaganda. Ali pa bo v zraku obvisel znameniti refren znamenitih Nietov: "... zunaj stoji ruski vohun, zunaj stoji in se smeji, čaka me, zabava se ..."
V hrupu razprav o ruskih agenturah naj ne ostane spregledano, da šef DZ Stevanović načrtuje pot v Moskvo. Poslanec Mahnič pa (o tem) nič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
