(REPORTAŽA) Zadnji kilometri po kolesarski poti Great Divide. Srečanja dokazujejo, da dobrih ljudi ni malo

Zapustili sva mesto Butte in pred nama se je vila dolga hribovita cesta, ki ji ni bilo videti konca. Ves čas sta naju obdajala smrekov gozd in neokrnjena narava. Tisti dan naju ni prehitelo niti eno vozilo, kar je bil dokaz, da sva zares na stranskih poteh. Pravi luksuz in popoln mir za vse ljubitelje narave.

Vsake toliko sva zaradi medvedov pozvonili z zvoncem na kolesu. Zvezna država Montana je namreč znana po tem, da v njej živi veliko medvedov, tako črnih kot grizlijev. Včasih se zgodi, da te žival ne vidi ali sliši, ali pa ti ne opaziš nje. Zato v teh odročnih krajih vedno raje opozoriva nase in pocingljava.

Končno sva pred seboj zagledali vrh in globoko zadihali. Uspelo nama je, še en klanec je bil za nama. Nato sva uživali v dolgem spustu, ki naju je popeljal do ranča, med kolesarji znanega kot Lama ranč. Tam živita Barbara in John, ki sta z leti ob svojem domu ustvarila pravi raj za kolesarje.

Barbara je pred leti ugotovila, da mimo njene hiše potekata znamenita kolesarska dirka Tour Divide, ki vodi od kanadskega mesta Banff do meje z Mehiko (4400 km), in tudi legendarna kolesarska pot Great Divide. Ker njun ranč leži sredi hribov, se je že pred leti tu ustavljalo veliko kolesarjev, ki so jo prosili za vodo.

Z leti sta z Johnom zgradila šest hišk, jih opremila s posteljami in kuhalniki ter založila s hrano in različnimi dobrotami. Resnično skrbita, da kolesarji niso ne lačni ne žejni. Na verandi imata hladilnik, v katerega Barbara poleti vsak dan naloži sveže sendviče in domača trdo kuhana gosja jajca, John pa ga napolni z mrzlo pijačo. Nikoli nočeta sprejeti denarja od kolesarjev. Vse, kar prosita, je "pay it forward" - da dobroto in prijaznost ljudje širijo naprej po svetu. Resnično sva bili ganjeni nad vso njuno srčnostjo in nesebičnostjo. Zaupala sta nama, da sta gostila že okoli 900 kolesarjev. Osupljivo število.

Sprva sva načrtovali, da bova pri njima ostali dve noči, se malo podružili in spočili. Na koncu sva se tam znašli na začetku dirke Tour Divide, zato sva pomagali Johnu pri strežbi hrane in pijače tekmovalcem ter jih glasno spodbujali. Navijali sva tudi za Kanadčanko Meaghan Hackinen, ki ji je na koncu uspelo postaviti nov ženski rekord. Razdaljo 4400 km je prevozila v 14 dneh in 10 urah. Res neverjetno.

Kasneje sta naju Barbara in John odpeljala v indijsko restavracijo v mestu Helena, kjer smo skupaj preživeli prijeten večer in si izmenjali številne zgodbe. Po treh dneh nama je bilo težko zapustiti ta čarobni kraj, a pot naju je klicala naprej, saj se je najin 90-dnevni vizum za ZDA počasi iztekal. Pomahali sva jima v slovo in naslednje dni neusmiljeno pritiskali na pedale.

Prelaz Richmond

Klancem kar ni in ni bilo videti konca. Ponovno sva se znašli na gozdnih poteh, sredi neokrnjene narave, kjer sva uživali v miru in tišini. Na neki točki je cesta pred nama kar izginila oziroma se spremenila v ozko enoslednico. To je bil pravi izziv. Z vso težo, ki jo tovoriva na kolesih, je bilo precej zahtevno loviti ravnotežje na tako ozki poti. Zaradi podrtih dreves in korenin sva morali večkrat sestopiti s koles in ju potiskati. Na tem odseku pa je bilo tudi zelo žalostno videti, kakšne posledice za seboj puščajo gozdni požari. Gozdovi so bili na mnogih mestih povsem pogoreli in uničeni.

Po večurnem vzpenjanju sva končno dosegli vrh, kjer je bilo še nekaj malega snega. Great Divide je navsezadnje gorska kolesarska pot, zato večino časa kolesariva na nadmorski višini med 2000 in 3000 metri.

Pot naju je nato popeljala nazaj v dolino. Čeprav sva zelo uživali v dolgem spustu, sva kmalu ugotovili, da bi raje ostali višje. Takoj, ko sva se ustavili, so naju začeli napadati komarji. Tudi sprej nama ni pomagal, saj so bili tako agresivni, da so naju pikali kar skozi oblačila.

Večerjo sva zato kuhali z mrežo proti mrčesu na glavah, kar ni bilo prav nič zabavno. Pravijo, da se je sezona komarjev tukaj šele začela in da bo višje proti severu le še slabše. Upava lahko le na kakšno sapico vetra, ki bo komarje odpihnila, ali pa bova morali vrteti pedale dovolj hitro, da nama ne bodo mogli slediti.

Prisrčna gostiteljica Andrea

Naslednja etapa naju je vodila mimo jezera Swan do vasice Bigfork, kjer nama je najina prijateljica Jill iz Arizone uredila prenočišče pri svoji prijateljici. Neverjetno, kako se ljudje med seboj povežejo in nama pomagajo. Morava priznati, da je kolesarska skupnost močno prisotna celotno najino potovanje.

Gostila naju je 72-letna Andrea, s katero se je bilo prijetno družiti. Kljub svojim letom ostaja zelo aktivna, čeprav okreva po hudi poškodbi kolena. Z velikim zanimanjem sva poslušali njene zgodbe o krajih, kjer je živela, in o vsem, kar je doživela. Seveda naju je tudi odlično nahranila in nama spekla domače pecivo. Izjemno sva ji bili hvaležni za vso hrano in njeno dobroto.

Ljudje, ki jih srečujeva na tej poti, dajejo tisti pravi pečat najinemu potovanju. Hkrati so dokaz, da dobrih ljudi ni malo. Ni pomembno, v kateri državi sva, vedno jih najdeva ali pa oni najdejo naju.

Vstop v Kanado

Dan pred iztekom najinega vizuma oziroma 90-dnevnega dovoljenja ESTA sva uspešno prečkali mejo s Kanado in našli prostor za divje kampiranje. Takoj sva opazili, da so brezplačni kampi tukaj veliko bolj preprosti. Včasih imajo stranišče, včasih ne, nikoli pa tam ni klopi za sedenje in zabojnikov za shranjevanje hrane pred medvedi, kot sva na to bili navajeni oziroma razvajeni na celotnem potovanju po ZDA.

A nič za to. Po večerji sva vso hrano in vse, kar ima vonj, skrbno pospravili v posebno kevlarsko vrečo ter jo obesili na drevo približno sto metrov od šotora. Takšna bo najina praksa do konca potovanja, vse do Aljaske, saj bodo medvedi ves čas prisotni.

Naslednji dan sva prispeli v majhno, a zelo lepo mesto Fernie, kjer naju je gostil mlad par, Jamie in Felix. Malo sta nama predstavila Kanado ter nama dala nekaj koristnih nasvetov glede poti, trgovin in medvedov, midve pa sva jima povedali nekaj o tem, od kod prihajava, in ju povabili, da tudi onadva obiščeta Slovenijo.

V objemu dežja

Podali sva se na zadnji odsek znamenite kolesarske poti Great Divide in tudi ta ni bil lahek. Sprva naju je zelo slaba cesta, speljana pod električnimi daljnovodi in najbrž zgrajena zgolj za dostop do njih, z vsemi svojimi kamni dodobra pretresla. Med vožnjo je eni od naju s kolesa padel števec. Ker je ves dan deževalo, sva po pol ure iskanja obupali. Najbrž je pristal v kakšni luži ali visoki travi.

Na najin šok se je cesta kar naenkrat spremenila v blato. Če sva se na tej poti česa naučili, je to, da se je včasih bolje obrniti. In tokrat sva storili prav to. Obrnili sva kolesi, se vrnili kar devet kilometrov in raje izbrali asfaltirano cesto, kot da bi obtičali v blatu, kar se nama je zgodilo že neštetokrat. Ta dan je bil res dolg, predolg. Na kolesu sva bili od jutra do mraka, in ko sva se zvečer ulegli v šotor, sva bili tako utrujeni, da sva v trenutku zaspali.

Naslednji dan sva se zbudili v bolečinah, od utrujenosti sva imeli občutek, kot da naju je kdo pretepel. Dejstvo je, da sva na poti že 15 mesecev, in telo je po vsem tem času utrujeno tako fizično kot tudi psihično. Ponovno naju je ves dan pral dež in kar malce naju je bilo strah, kako bova nadaljevali pot v takšnih razmerah, saj sva vedeli, da je celoten odsek pred nama neasfaltiran. Nekaj časa nama je družbo delal nemški kolesar, ki si je za dopust izbral dvomesečno kolesarjenje po Kanadi. Izmenjali smo si nasvete in zgodbe, ta večer pa tudi skupaj divje kampirali.

Med kanadskim Skalnim gorovjem

Dan za tem je bilo dežja nekoliko manj, zato sva se odločili, da malo kolesariva in se pomakneva naprej, nato pa zakleneva kolesi in se podava na šest kilometrov dolg pohod do razgledne točke nad jezerom Elk. Na poti nisva srečali nobenega pohodnika. Pot je bila lepo urejena, a zaradi obilice dežja mokra in blatna. Kolesi sta naju počakali tam, kjer sva ju pustili, nato pa sva tisto popoldne prekolesarili še približno 50 kilometrov.

Vstopili sva v park Peter Lougheed, kjer nama je čuvaj povedal, da je v tej provinci trenutno razglašeno izredno stanje zaradi plazov, poplav in poškodovanih cestišč. Dodal je, da je junij sicer deževen mesec, vendar je bil letošnji res nenavaden, saj je deževalo skoraj vsak dan. Zato je bila cesta do mesta Canmore, ki predstavlja glavno povezavo za številne obiskovalce parka, zaprta.

To je za naju pomenilo le eno. Ponovno sva imeli celotno cesto skoraj zase. Kolesarji, namenjeni v Banff ali iz njega, namreč uberejo enoslednice, po katerih avtomobili ne morejo, in se na ta način izognejo poškodovanemu oziroma neprehodnemu cestišču. Res je bilo neverjetno. Z vseh strani naju je obdajalo kanadsko Skalno gorovje z veličastnimi vrhovi, čudovitimi jezeri in neskončnimi gozdovi. In ravno proti večeru, tik preden sva prispeli do enega redkih kampov, ki so bili odprti in namenjeni izključno kolesarjem in pohodnikom, sva ga zagledali.

Ob cesti, kakšnih 200 metrov pred nama, je stal črn medved. Za trenutek sva obstali. Nisva namreč vedeli, kako za vraga bova prišli mimo njega. Malo sva počakali in zazvonili z zvonci, nakar je dvignil glavo in naju pogledal. Dobro, zdaj vsaj ve, da sva tu, in ga ne bova presenetili. Nato se je za trenutek vrnil k hranjenju, potem pa se počasi umaknil globlje v gozd. Previdno sva se peljali mimo, čisto ob robu ceste, in tudi tokrat se je vse srečno izšlo. Živalim je navsezadnje treba dati čas in prostor, da se varno umaknejo. Seveda sva imeli pri roki sprej za medvede, ki ga že lep čas nosiva s seboj, in upava, da nikoli ne prideva do trenutka, ko bi ga morali uporabiti.

Na poti do Banffa

Naslednji dan sva na poti do zelo turističnega mesta Banff srečali ogromno kolesarjev, ki so prihajali iz nasprotne smeri. Nekateri so želeli prekolesariti vse do meje z Mehiko, drugi so bili le na enodnevnem izletu do bližnjih jezer. Prihod v Banff je bil za naju kar velik šok, čeprav so naju vsi opozarjali, da je to gorsko mesto zelo turistično. Ulice so polne trgovin, restavracij in ljudi z vseh koncev sveta. Mesto je pozimi priljubljeno središče za smučanje, poleti pa za pohodništvo, kolesarjenje in opazovanje divjih živali, kot so losi, jeleni in medvedi.

Zopet sva imeli srečo. Kamp, ki leži približno pet kilometrov od mesta, je bil zaseden že več mesecev vnaprej, nato pa se je nepričakovano sprostila ena rezervacija in z veseljem sva jo zasedli. Tukaj si bova vzeli en dan za počitek in en dan za pohod, nato pa se poslovili od kolesarske poti Great Divide, ki sva ji sledili vse od meje med Koloradom in Wyomingom.

V prihodnjih dneh bova kolesarjenje nadaljevali po eni najbolj slikovitih cest na svetu, Icefields Parkway.

Do naslednjič.