(POTEPANJA) The Bike Wanderers: Razdalje med trgovinami tudi 500 kilometrov

Znova sva se priključili avtocesti Highway. Ta naj bi bila med popotniki še posebej znana in priljubljena zaradi medvedov. V poletnem času je na tem območju ogromno medvedov, tako črnih kot grizlijev. Midve sva imeli po eni strani smolo in po drugi srečo, saj v vseh teh dneh, ko sva pedala poganjali po tej cesti, nisva videli niti enega. Kar malce sva bili presenečeni, da je bila cesta na jugu tako zelo prometna. Lokalci so nama kasneje povedali, da imajo korporacije v lasti številne rudnike, ki so v notranjosti jih s ceste ni mogoče videti. Zato po cesti čez dan vozi precej tovornjakov. Kar oddahnili sva si, ko sva prišli na severni del te avoceste, saj se je promet bistveno umiril. Z začudenjem sva opazovali števila jezera, ki jim kar ni bilo videti konca. Nekatera so bila velika skoraj za polovico naše države. Res neverjetno.

Po nasvetu drugih popotnikov sva se odločili za postanek ob jezeru Boya, kjer sva prenočili v kampu. To jezero je zelo priljubljena destinacija za vse ljubitelje narave in kampiranja, zato se tudi kamp hitro zapolni. Tam sva ostali dve noči, dan počitka pa izkoristili za dva kratka pohoda, plavanje in se za konec še peljali s kajaki po jezeru. Čudovit dan, ki naju je napolnil z novo energijo.

Prihod v Yukon

Naslednji dan sva v popoldanskih urah pred sabo zagledali tablo Yukon. Pred nama je bila nova, neznana provinca Kanade, ki slovi po divjini, ogromnih razdaljah in zelo neokrnjeni naravi. Tukaj vsak dan srečujeva ogromno popotnikov oz. avanturistov. In ta dan se nama je pri kampiranju pridružil 72-letni gospod iz Kanade, ki peš potuje z vozičkom za mir. Svojo pot opravlja po delih in trenutno je na poti iz mesta Dawson City do Vacouvra, to je približno 2500 kilometrov. Res neverjetni ljudje in neverjetne zgodbe. Ker sva v prejšnjih dneh pokurili vso zalogo hrano in ker so razdalje med eno in drugo trgovino tukaj nepredstavljivo dolge, sva naprej morali zaviti proti vzhodu in se 22 kilometrov peljati v "napačno smer", zgolj zato, da sva si lahko ponovno nabrali zalogo hrane.

Ponavadi morava na kolesih tovoriti hrano za štiri do pet dni, čeprav na dan premagujeva 80 do 100 kilometrov, saj so razdalje med trgovinami lahko tudi okoli 500 kilometrov. Potrebna je kar dobra organizacija in natančno preračunavanje, koliko hrane potrebujeva do naslednje postojanke. Za zdaj se še nisva ušteli in ostali brez hrane. Na srečo voda ne predstavlja težav, saj je povsod ogromno rek in jezer, iz katerih jo brez težav filtrirava.

Prispeli sva v Watson Lake, se založili s hrano in si vmes ogledali še znameniti Sign Post Forest, eno najbolj nenavadnih znamenitosti. Vse se je začelo leta 1942, ko je ameriški vojak Carl K. Lindley med gradnjo Alaska Highwaya v Watson Laku postavil prvi znak z imenom svojega domačega kraja. Danes je tam več kot sto tisoč različnih tabel in znakov z vsega sveta, imena mest, krajev, cest, osebna sporočila in registrske tablice. Posebnost je, da lahko tudi obiskovalci dodajo svoj znak. Zato je gozd skozi desetletja postal nekakšen zemljevid sveta, sestavljen iz spominov popotnikov.

Alaska Highway

Prihod v Yukon pa je za naju hkrati pomenil tudi priključitev eni najbolj znanih cest v Severni Ameriki - Alaska Highway. Dolga je 2240 kilometrov, zgrajena je bila leta 1942, predvsem zaradi vojaške potrebe po povezavi z Aljasko, saj je obstajal strah pred japonskim napadom. Danes se po njej vsako leto odpravi veliko motoristov in popotnikov z avtodomi, ki potujejo proti Aljaski. Ker sva vedeli, da je ta cesta zelo prometna, sva se ji namenoma izognili in raje sledili manjšim cestam skozi Kanado. Priključili sva se ji šele proti koncu. Zanimivo pa je, da so nama vsi kolesarji, ki so prihajali s severa, to cesto opisovali kot zelo prometno, a dejansko je bila cesta zelo mirna in prazna. Kasneje sva ugotovili, zakaj je tako. Turistična sezona se konča proti koncu avgusta in vsi se vračajo domov, proti jugu. Le midve sva kolesarili v nasprotno smer, proti severu. Res zanimivo je, kako različne izkušnje lahko doživimo kolesarji, ki potujemo po isti cesti, a v različnih obdobjih.

Prihod v Whitehorse

Po nekaj dneh sva prispeli v glavno mesto Yukona, Whitehorse. Večina prebivalstva Yukona živi prav v tem mestu. Kot zanimivost, Yukon je kar 24-krat večji od Slovenije, a v njem živi zgolj okoli 47.000 ljudi, od tega jih je okoli 36.000 v Whitehorsu. Gre za ogromno pokrajino, v kateri živi zelo malo ljudi, med njimi pa se razprostirajo dolgi odseki popolne divjine. Res pravi raj za vse divje živali.

Pred prihodom naju je kontaktirala gospa Lori, ki sva jo kot prostovoljko srečali leta 2019 v Peruju, in nama prijazno priskrbela streho nad glavo. Tokrat sta naju gostila njena prijatelja, simpatični par John in Helena. Res se nama ni sanjalo, kaj naju čaka. Takšne pogostitve na tej poti še nisva doživeli. John in Helena sta nama pripravila pečenega piščanca s pečenim krompirjem ter zelenjavo in jajčevci, polnjenimi s sirom. John je namreč pravi ljubitelj kuhanja. Vse dni, ki sva jih preživeli pri njiju, sta naju razvajala z različnimi dobrotami. Med drugim sva poskusili tudi divjega lososa (sockeye), ki je bil zares okusen.

John je po poklicu geograf in Yukon zelo dobro pozna. Poleg tega, da je prepotoval številne njegove ceste, je veliko časa preživel tudi v zraku, na letalu, kjer je opazoval in preučeval različne ekosisteme. Velikokrat pa se je podal tudi s čolnom po neštetih rekah, ki tečejo skozi to ogromno pokrajino. In preden sva se dobro zavedali, smo že sedeli v avtu, zadaj pa je bila prikolica s kajakom. John in Helena sta naju odpeljala na dvodnevni izlet do jezera Labarge in po reki Yukon ter nama na ta način predstavila del kraja in narave, kjer živita.

Nisva se mogli načuditi Johnovim kuharskim sposobnostim. Izpili je tehniko kuhanja in pečenja na ognju v litoželezni ponvi in nam vsem skupaj pripravil okusno jabolčno pito. Brez besed, res. Neskončno sva bili veseli in hvaležni, da sta nama podarila takšno unikatno izkušnjo in naju popeljala v divjino. Ta čas sva izkoristili tudi za obisk kolesarske trgovine. Zamenjali sva že precej obrabljeni verigi na kolesih, na enem od koles pa je bilo prav tako treba zategniti zrahljano zadnjo kaseto. Na srečo nisva imeli večjih popravil.

Teden dni je bil naokoli. Čeprav sprva nisva nameravali ostati tako dolgo v Whitehorsu, so dnevi minevali neverjetno hitro in bili vedno zapolnjeni od jutra do večera. Težko se je bilo posloviti, a tukaj na severu počasi jesen že trka na vrata in temperature hitro padajo.

Haines Junction in kolesar Dave

Najina naslednja postojanka je bilo križišče Haines Juntionom 180 kilometrov od Whitehorsa. Do tja sva potrebovali dva dni. Vreme je bilo deževno in hladno, a vedeli sva, da naju tudi tokrat čaka streha nad glavo. Sedem mesecev nazaj, ko sva poganjali pedala po Baji Divide v Mehiki, sva srečali kolesarja z imenom Dave. Tudi on je kolesaril po isti poti. Takrat sva mu zaupali, da sva namenjeni proti Aljaski, in hitro nama je rekel: "Ko bosta šli mimo Haines Junctiona, me kontaktirajta." In sedem mesecev kasneje sva bili tukaj.

Dave je po poklicu mizar in ima svoje podjetje. Ukvarja s z gradnjo hiš. V Kanadi so namreč praktično vse hiše narejene iz lesa. Odstopil nama je del svoje delavnice, kjer sva si lahko napihnili spalni podlogi. Vreme je bilo res hladno in deževno, zato sva bili zelo veseli, da imava streho nad glavo. Pri njem sva ostali tri dni, saj sva se želeli družiti z njim, hkrati pa videti tudi nekaj okolice. V bližini je namreč nacionalni park in rezervat Kluane, ki je velik približno toliko kot celotna Slovenija. Je eno največjih in najbolj divjih zavarovanih območij v Kanadi, kjer se razprostirajo mogočne gore, ledeniki, jezera in prostrana divjina. V njem leži tudi Mount Logan, najvišja gora Kanade.

Dave naju je z avtom odpeljal do bližnjega jezera Kathleen, kjer sva se odpravili na desetkilometrski pohod do sedla pohodne poti King's Throne. Tako strme in zahtevne poti pa v življenju še nisva prehodili. Pot je bila polna kamenja, zaradi katerega je bil vsak korak še toliko bolj nestabilen. Razgled na vrhu je bil sicer čudovit, ogromno jezer in neskončen gozd, a iskreno povedano, sva bili zelo veseli, ko se nama je uspelo varno spustiti nazaj do jezera. Naslednji dan smo se z Davom in njegovim psom Kajushem odpravili do doline Alsek in skupaj kolesarili po makadamski cesti in uživali v prelepih razgledih. Narava se počasi že barva v čudovite jesenske odtenke.

Pohod na Sheep Creek Trail

Poslovili sva se od Dava in se odpravili naprej. Zopet naju je ujel dež, ki naju je neusmiljeno pral skoraj cel dan. Naslednji dan sva prekolesarili štiri kilometre in se ustavili v manjšem informacijskem centru Tachäl Dhäl, ki je namenjen predvsem informacijam o parku Kluane, pohodniških poteh in lokalni naravi. Spontano sva se odločili, da se odpraviva še na en pohod. Zaklenili sva kolesi in se odpravili po poti Sheep Creek Trail, ki naju je iz doline vodila proti okoliškim goram, kjer se nama je odprl čudovit pogled na alpsko pokrajino.

Na enem od okoliških hribov sva opazovali tudi Dallove ovce, eno najbolj značilnih živali Yukona. Živijo na strmih, skalnatih pobočjih in gorskih grebenih, kjer jih zaradi težko dostopnega terena plenilci težje dosežejo. Na ekstremne razmere so zelo dobro prilagojene, saj brez težav prenašajo zelo nizke temperature, tudi okoli minus 40 °C. Njihova gosta zimska dlaka jih pri tem dobro ščiti pred mrazom. Pot naju je nato s kolesi vodila mimo največjega jezera v Yukonu, jezera Kluane. Po dolgem času so se temperature ponoči tako zelo spustile, da sva zjutraj, ko sva pokukali iz šotora, zagledali vse okoli naju prekrito z ivjem. Ja, jesen je tukaj baje precej kratka in zima ni daleč stran.

Na Aljaski

Čez 200 km sva zagledali tablo, ki se je na začetku tega potovanja zdela oddaljena svetlobna leta. Na njej je pisalo: Aljaska. Pa saj to ni res. Uspelo nama je. Po sedemnajstih mesecih in skoraj 20.000 prevoženih kilometrih sva dosegli Aljasko. Ker pa vedno praviva, da je pot tista, ki zares šteje, in ne cilj, nama ta tabla, razen tega, da pove, kje sva, ne pove kaj dosti.

Z optimizmom in veliko veselja sva pedala pognali naprej v novo deželo avanture in svobode, ki s svojo odmaknjenostjo že desetletja privablja popotnike in raziskovalce, ki iščejo svoj košček divjine, pravi klic divjine.

V naslednjem mesecu upava, da bova lahko spoznali vsaj del te čudovite dežele, njene prostrane pokrajine, divjo naravo in ljudi, ki živijo v tem odmaknjenem kotičku sveta.

Pozdrav do naslednjič.