Če ste kdaj svojega malčka vpisovali k nogometnemu treningu ali šli na katerega od turnirjev na širnem Dravskem polju, ste ga srečali. Če ste šli po opravkih na občino ali na Večer, je bil prvi, ki ste ga zagledali. Marko Matić ni le dobra nogometna duša iz Prepolj, trener, ki kljub neverjetnemu spominu za datume niti sam ne zmore izračunati, koliko nogometašev je ustvaril. Od rodnega Šabca do Maribora, od boleče zadnje nogometne tekme do boksarskega nokavta, od služenja na Titovem Galebu do čuvaja mariborskih stavb, pred vami je nenavadna življenjska zgodba moža, ki se mu bližata pomembni obletnici. Maja prihodnje leto bo praznoval 70 let, avgusta še 40 let trenerskega dela.
V vašem rodnem Šabcu so imeli rokometnega velikana Metaloplastiko. Vaši vrstniki so šli na evropski rokometni vrh, vi pa po drugi poti.
Bil sem sošolec Veselina Vukovića in Mileta Isakovića. Učitelj telesne vzgoje v osnovni šoli nas je razporejal, v kateri šport bo šel kdo. Veliki so končali v rokometu, Vuković in Isaković sta zrasla v rokometni legendi, jaz, manjši, sem se vrgel v nogomet in v boks. Leta 1974 sem prišel v Maribor, dobil sem službo v Metalni. Ko sem se leta 1978 vrnil iz vojske, sem igral nogomet za ptujsko Dravo v prvi slovenski ligi in hkrati boksal za Maribor v drugi jugoslovanski.
Že vojsko ste služili na neobičajen način.
Februarja '77 sem nastopil vojsko v Pulju, v jugoslovanski vojni mornarici. Julija sem šel v prekomando na Titovo ladjo Galeb. Trinajst mesecev sem bil na Galebu, med 160 mornarji. "Kaj imajo mornarji danes za kosilo?" je ob obisku vprašal Tito. Pasulj. "Potem pa tudi meni dajte pasulj," je rekel. Na Galebu smo služili le izbrani, trikrat sem bil na razgovoru z oficirjem, zadolženim za varnost ladje, preden sem smel na krov. Bila je čast, a bila sta tudi red in disciplina, kot ju ni bilo nikjer drugje.
Po boksu je v vašem športnem življenju prevladal nogomet.
Z boksom sem nehal leta 1980, ko sem doživel nokavt v Ljudskem vrtu. Bila je tekma Maribora proti Metalcu iz Zagreba. Sodnik je rekel "stop", nasprotnik pa tega ni upošteval. Udaril me je po prekinitvi, sodnik pa - nič. Za Maribor sem boksal šest let. No, štiri in pol, če odštejem vojsko. Boksali smo v hali C, v hali B, po 400, 500 gledalcev je prišlo. Ampak takrat je bilo zame dovolj boksa.
Leto 1980 je bila tudi vaša službena prelomnica, ki vas je pozneje pripeljala na Večer.
V Metalni sem delal od leta 1974 do 1980, potem pa šel k Varnosti. Ostal sem 35 let, do upokojitve leta 2015. Menjaval sem objekte, bil v domu DPO na Prešernovi, na občini, na SDK-ju. Tako sem prišel tudi na Večer. Delo receptorja sem opravljal resno, odgovorno. Vedelo se je, da mimo varnostnika ne moreš. Varnostnik mora vedeti, kaj se dogaja v hiši, kdo prihaja vanjo, zakaj prihaja. Novi direktor Jure Struc je prvi dan pozvonil spodaj, jaz pa ga nisem noter spustil. Kako pa naj bi vedel, da je naenkrat on direktor!
Zgodaj se je končala vaša kariera nogometaša. Da se je lahko začela 40-letna trenerska.
Bila je višja sila. Tekma prve slovenske lige v Kopru novembra '84. Takrat sem igral za Kovinar s Tezna. Zadnja minuta tekme, 1:0 za Koper, šansa za izenačenje, pa mi je v kazenskem prostoru branilec stopil na stojno nogo. Namesto da bi piskal penal, je sodnik piskal konec tekme. Odpeljali so me v bolnišnico, sprednje križne vezi so bile natrgane, stranskih sploh pogledali niso. Drugi dan so v mariborski bolnici ugotovili, da so šle in sprednje in stranske vezi. Operirali so me, k igranju nogometa pa se nisem mogel več vrniti. Naredil sem tečaj in šel med trenerje.
Drugi časi so bili. Leta 1986 smo na SP dobili božjo roko in še gol stoletja, oboje delo Diega Maradone. Je največji?
Maradona, Pele, Cruijff, brazilski Ronaldo, čarodej z žogo Ronaldinho, Messi ... Vsak po svoje. Ampak ker sem bil tudi sam nekaj med zveznim igralcem in liberom, bom rekel - Franz Beckenbauer. Ker je bil inteligenten nogometaš, kar je potreboval na položaju libera, žogo je vzel v svoji "šestnajstki" in jo vodil do nasprotnikove. Napadalci so bili vedno bolj cenjeni, a malo je bilo takih obrambnih igralcev, kot je bil Beckenbauer.
Za trenerja ste najprej šli v Starše?
Iz Starš so me prišli iskat v Prepolje 22. avgusta 1987. Na prvem treningu je bilo šest, sedem nogometašev, eni so bili še na dopustu, drugi so morali še kaj postoriti na njivi. S članskim nogometom sem se kot trener ukvarjal tri leta, potem pa presedlal k mlajšim selekcijam Starš. Sedemnajst let sem bil tam in vsaka štiri leta sem "vrgel" enega igralca za prvo slovensko ligo. Aljaž Zajc je igral za Dravo, Peter Murko za Zavrč, Denis Rešek za Aluminij, Mitja Rešek za Maribor in nizozemski Heerenveen ...
Potem pa Zlatoličje, kjer ste začeli ustvarjati (tudi) Timija Maxa Elšnika. Je hitro kazal, da bo material za reprezentanco?
Hitro. Z njim sem začel delati, ko je bil star šest let. Kajti v Zlatoličje sem prišel leta 2004 in prevzel generacijo '98. To je bilo ohoho otrok, Marjeta, Prepolje, Brunšvik, Starše, vse je takrat hodilo v Zlatoličje trenirat. Elšnik je že kot otrok prevzel vlogo vodje in vzpodbujal soigralce. Prvi je prihajal na treninge in zadnji odšel. Bil je v drugem razredu osnovne šole, ko jih je učiteljica spraševala, kaj bo kdo po poklicu. On je vztrajal, da bo nogometaš in da bo igral za reprezentanco Slovenije. Pa mu je rekla, da to ni poklic.
Uh, kako se je zmotila. Iz Zlatoličja je odšel po veliko kariero. Vi pa k Dravi, kjer ste še zdaj.
Dvanajst let sem na Ptuju. V Zlatoličju sem v desetih letih naredil vse, kar se je dalo narediti. Iz generacije '98 pa do letnika 2006 so nogometaši, ki so uspeli. Nino Milić, denimo, ki je na Češkem, mladinski reprezentant, ki je zrasel v Zlatoličju pri meni. Kdo bodo na Ptuju "moji" naslednji prvoligaški igralci? Že zdaj je to Lukas Čeh, sin Nastje Čeha, ki ga je Celje posodilo v Beltince. Tilen Letonja, ki je za Celje zabil gol Olimpiji. En biser – tako majhen je še bil pri meni – je Tai Primc, letnik 2009, pa je že igral za člane Maribora. Jaka Robin, prav tako 17-letnik, pa za Bravo.
Nogomet na Ptuju je bil lani spet žalostna zgodba. Kako je mogoče, da nogometna sredina take tradicije ne najde zaleta za višje lige?
Drava je klub z zgodovino vse od leta 1933. Sam sem igral zanjo v obdobju 1978-1981, šel za dve sezoni v Avstrijo in se leta 1983, ko se mi je rodila hči, vrnil in igral še za Kovinar. Na Ptuju so bili vedno dobri nogometaši, Nastja Čeh je legenda ptujskega nogometa, z njegovim očetom sem igral skupaj v prvi slovenski ligi, ko je to še bila tretja jugoslovanska. Po osamosvojitvi so prišle neke druge zadeve. Našlo se je ogromno ljudi, ki bi vlagali v Dravo. Pa tudi dosti takih, ki bi se okoristili z njo. Ko so leta 2012 Dravo vrgli iz prve lige, je Nogometna zveza Slovenije naredila napako, da je ven vrgla tudi mladince in kadete. Če je članska ekipa dolžna, pusti šolo pri miru. Počasi smo se vračali, ker otrok je kljub vsemu vedno bilo dosti, in prišli so novi investitorji Nigerijci. Spomin nanje? Fotografije. Predsednik se je v Rusiji, na žrebu za svetovno prvenstvo, slikal z Maradono, s Putinom. V bundi, ki sem mu jo posodil na eni tekmi, bilo je mrzlo, on pa podobno majhen kot jaz. Ha, odnesel mi je bundo, ni pa dal za rundo. Potem so prišli še Italijani in Andrej Maglica, podjetnik iz Kopra. Končalo se je z odpovedjo igranja mladinske ekipe v drugi ligi in članske v tretji. Drava s skoraj stoletno tradicijo se je spet zrušila.
Zdaj se tudi v člansko konkurenco vrača kot Intera Drava. Nova, optimistična zgodba?
Nogometna šola Intera Drava se je osamosvojila s predsednikom Davorinom Gabrovcem in ja, začela je nastajati prava zgodba. Okoli 230 otrok imamo, petnajst trenerjev, selekcijo do 15 let in kadete v drugi ligi, mladina je blizu drugi ligi. Ampak če delaš samo do mladine, do 19 let, na koncu delaš za nekoga drugega. Podvinci, Videm in Hajdina igrajo tretjo ligo in tam je 80 odstotkov igralcev, ki so zrasli v Dravi. Od tod odločitev NK Intera Drava, da starta tudi s člansko ekipo. Na dnu piramide, v peti ligi, z ekipo, katere povprečna starost je 19 let.
Telefoni v rokah so sodobni problem športa. Kako motivirati otroka, da se upre zaslonu in se še vrne na trening?
Po treningu sem - prepoten. Ne morem se postaviti križem rok, otroku moraš pokazati vajo, preigravanje, ga navdušiti za nogomet. Mu dati možnost, da ima žogo v nogah uro in pol. Pri meni na treningu osemletnikov ni "laufanja" krogov. Staršem rečem: posnemite prvi trening vašega otroka septembra in posnemite zadnjega v maju. Napredek je tako očiten, da komaj verjamejo.
Preambiciozni starši pa so drug problem.
Pri meni ne. Jaz imam rešeno zadevo. Otrok pozna moj glas, kar mu rečem, upošteva. Staršem pa je razloženo: zraven so za vzpodbujanje, brez navodil "driblaj", "udari po golu" in podobno. Na turnirjih se žal marsikaj sliši. Ampak pri nas tega ni. Moj nasvet staršem: pustite otroka, naj uživa v nogometu. Starši so bolj ambiciozni od otrok, starši si pišejo, kdo je dal gol, otrok pa čez dve minuti pozabi rezultat. Seveda greš na tekmo tudi zato, da zmagaš. Ampak otroku je najbolj važno, da igra.
Številna priznanja imate: najboljši trener mlajših selekcij na Ptuju, najzaslužnejši športni delavec občine Ptuj, častni član Zveze nogometnih trenerjev Slovenije. A za vas vendarle največ šteje ...
... da mi otroci, zdaj odrasli nogometaši, ki so začeli pri meni, sežejo v roko, ko se srečamo, in rečejo: "Zdravo, moj trener." In da me otrok po treningu vpraša: "Trener, kdaj je naslednji trening?" Takrat veš, da ima veselje, da je bil zadovoljen s treningom, da bo spet prišel. To je zame največje darilo.
