Branka Bezjak
Pot na Mestni Vrh nad Ptujem se idilično vijuga med vinogradi in tako nakazuje, s čim so bili in so še danes ti konci zaznamovani. V tem predjesenskem času so bili v vrstah med trsi že prvi obiralci zrelega grozdja. Cel postopek pridelave vina je še danes dolg, povezan je z veliko dela in truda, vmes pa lahko narava vse to tudi prekriža. Nekoč, ko ni bilo strojev in druge mehanizacije, je bilo vse še veliko bolj težaško. Zlasti v časih viničarjev, ki so obdelovali in skrbeli za gospodarjev vinograd, v zameno pa so lahko bivali v skromnih hiškah. In na Mestnem Vrhu je še danes ena takšna, ki priča o vsem tem. S slamo pokrita stara cimprača izstopa s svojo skromno podobo, a nosi obilje zgodb in bogato dediščino.
Od leta 2019 zgodbo te okoli 230 let stare domačije piše Nataša Golob. Ohranja podobo in vsebino hiške, obenem pa razvija turistično zgodbo. "Veliko je arhivskih predmetov, ostali so tukaj za sodobno življenje," reče nekoliko v šali, ko pred hišo skozi avtomat spusti vročo vodo čez kapsulo s kavo. Prišla je z mačko, danes se okoli hiše podijo kokoši, race, ovce, pujsi, koze, dva pujsa in tudi osel. "Joj, zdaj pa je zašel v kokošnjak," opazi, kje je eno od dveh škotskih goved. Ko je nato mlada družina, ki je bila tam par dni na oddihu, odhajala s svojim avtodomom, so ovce izkoristile priložnost in pri odprti ograji pobegnile čez cesto na travnik. Da bi ji pomagal skrbeti za živali, je pred kratkim nabavila mladega border collija, ki pa še ni vešč vsega, kar se od njega pričakuje. Ne le da skrbi za ovce, tudi koze mora opominjati, da ne smejo gristi mlade smokve, na primer: "Sedaj greva še v pasjo šolo. Za posladek naredi vse, veliko se je že naučil z opazovanjem, a potrebuje še prave usmeritve." Pujsa sta prišla k njej, ker sta prerasla pričakovanja prejšnjih lastnikov. Ima torej ene vrste zavetišče za živali, ki pa pri njej niso namenjene za prehrano. Je tudi vegetarijanka.
Iz bloka na kmetijo
Živali so tudi nato krojile dinamiko najinega pogovora. Ko pujs odpre vratca ograje in pobegne osel, ga mora Nataša prignati nazaj. Nato na mizo skoči majhna kokoš. "Kokoši imajo vsaka svoj karakter. Ta se prikaže vedno, ko sedem za mizo, in mi pride skoraj na roko, kakor ptiček. Pujsi so zelo inteligentni in družabni, ampak to zares spoznaš šele, ko jih imaš pred sabo na dvorišču." Resort, posestvo s staro hiško, je torej postal turistična kmetija. Da bo tako, ni načrtovala. "Prejšnja lastnika Nikolaj in Marija Murko sta imela vse zelo lepo urejeno. Rože, maline, zelenjavo, pokošeno travo. Prvo leto ali dve sem poskušala to vzdrževati. Potem so poletja postajala vse bolj vroča. Odločila sem se, da bodo ovce prevzele košnjo. Konec koncev to v preteklosti ni bila okrasna zelenica. Kmetija je vedno imela neko funkcijo. Trava je bila za krmo, tudi sadno drevje je dajalo hrano. Včasih so ljudje veliko bolj razmišljali o tem, kakšno funkcijo ima posamezna stvar."
Eno je torej vodilo do drugega. Ko si je zamislila, da bi imela kokoši zaradi jajc, so prišle še race. Potem je dobila dobro ponudbo za koze, mama je od nekdaj želela osla. Zlasti družinam z majhnimi otroki je to vse zelo zanimivo. Živali so tudi vajene ljudi in same pridejo h gostom, ko počivajo na ležalnikih. Preden je prišla živet v ta lepi kotiček, je delala v Amsterdamu, soprog je Nizozemec in je ostal tam, zato še odhaja tja za vikende, mož pride sem običajno za dlje časa. Sicer pa je bila prej blokovsko dekle iz Maribora: "Bila sem otrok betona, kot rečemo. V mestu mi je bilo všeč in tisto življenje, ki se ponuja. V Amsterdamu sem nato delala projekte iz marketinga, nato tudi projekte, povezane s turizmom tudi v Sloveniji."
V urbanem Amsterdamu in tamkajšnjem okolju, podnebju, ji je bil dan enak dnevu. Lotevala se je je že ene vrste izgorelost, zato je začela razmišljati, kaj drugega bi lahko počela. Da bi bil lahko turizem tista prosperitetna dejavnost, je kazalo takrat. "V celotni zgodbi je ključen prav Nikolaj, Niko Murko. Nazadnje je tukaj živela njegova teta, potem je on že veliko pred mojih prihodom v hiši uredil kopalnico, zgoraj še dve sobi, obenem spodaj pustil, da je vse lepo ohranjeno. Že on je imel zamisel, da bi moralo to ostati odprto za ljudi, za turizem," pripoveduje.
Ko so potem potomci imeli drugačne načrte in sama s soprogo nista mogla več skrbeti za to, sta dala v prodajo. Staro hiško, gospodarsko poslopje, ki sodi k njej, ter večjo stanovanjsko hišo, ki stoji zraven, v kateri sta bivala. "Jaz pa sem ravno takrat iskala, razmišljala, da morda dobim majhno hiško, če prodam stanovanje v Amsterdamu. In na spletni strani sem potem naletela na to. Morda marsikomu ni bilo zanimivo, ker je pod spomeniško zaščito in si potem omejen pri obnovi, toda obenem imaš tudi možnost kandidirati na razpisih," razlaga.
Kupila je torej staro domačijo in nekdanji hlev, ki je sodil k njej. Toda potem je epidemija koronavirusa načrte nekoliko upočasnila. Letos poleti ji je uspelo na novo prekriti streho na nekdanjem gospodarskem poslopju, pravzaprav cel objekt na novo prenoviti. Zunanjost bo ostala bolj ali manj enaka, v notranjosti pa bo povsem nova vsebina. Večja kopalnica za goste v enem delu, v drugem večji skupni prostor s kuhinjo, nad njo skupna ležišča. Za manjšo skupino ali družino. Tako sedaj po zunanjosti ta stavba precej izstopa v primerjavi s staro hišo, sveža, svetla slama na strehi, svetel les na zunanjosti, ki bo zaradi vpliva vremena seveda kmalu prav tako dobil temnejšo barvo in patino. "Uporabili smo stare deske, jih na novo zbrusili, premazali. Čim več starega smo želeli uporabiti, tudi v notranjosti." V času našega obiska, so bili tam še delavci, ki so urejali notranjost, vse potrebne instalacije in drugo. Uradno odprtje načrtuje spomladi, takrat bi lahko sprejela tudi prve goste. Ta del bo za oddajo bolj primeren v bolj toplem času leta.
Kako se učiš potrpežljivosti
"Mislila sem, da bo vse skupaj šlo hitreje. A če ne gre, ne gre. Sem že mislila, da sem se naučila potrpežljivosti, potem pa sem poleti ugotovila, da je potrebujem še več. Mojstri, ki so delali slamnato streho, imajo namreč svoje njive. In tako je naneslo, da ko bi morali delati tukaj, so imeli žetev na svojem." Mojstre, obrtnike vseh vrst, je dandanes že tako težko najti, kaj šele slamokrovce. "Mislim, da so v Sloveniji samo še trije. Ta naš, Janez Golnar, je iz Svetega Jurija ob Ščavnici. Obrt je prevzel od očeta in sedaj počasi vključuje tudi svoje otroke. Delajo zlasti na objektih, ki so spomeniško zaščiteni. Imajo okoli 12 hektarjev njiv, da pridelujejo lastno slamo. Za našo streho je bilo potrebne približno hektar in pol slame," še razloži. Samo streha in obnova zunanjosti gospodarskega objekta sta stali več kot 60.000 evrov. Pri tem so dobili tudi nekaj subvencije v okviru obnove kulturne dediščine prek ministrstva za kulturo. Seveda pa je bilo poleg tega še veliko drugih stroškov – predelava prostorov, instalacije in vse, kar je povezano z obnovo.
"Ko delaš s tremi izvajalci naenkrat – eden je na strehi, drugi znotraj, tretji zunaj z bagrom –, se včasih vprašaš, zakaj si se sploh lotil vsega skupaj. Potem pa pridejo obiskovalci, pogledajo in rečejo, da jim je všeč. Takrat veš, zakaj." Mojster Golnar je za silo pokrpal še slamnato streho na stari hiši, ki jo je lani nekoliko načela toča, na enem delu, kjer je več sence, se je na strehi tudi že začel delati mah: "Pravijo, da je za vsakih deset centimetrov slame deset let strehe. Tukaj naj bi torej držalo še kakšnih deset, petnajst let."
Hiša je živa
Preden je prišla sem, torej kot "mestni človek", ni imela izkušenj s skrbjo za domače živali. Kakor že zapisano, imela je samo mačko, ki je tudi ob našem prihodu zaščitniško skočila na njena ramena. "Nekoliko v šali rečem, da je to ostalo v dednem zapisu človeka. Da se tega nekako spomniš, nekako veš." To, da tukaj čas teče nekoliko počasneje, drugače, ji tudi ustreza. Čeprav dela na takšni posesti ne zmanjka. "Že skrbeti za vse živali, za hišo ... Hitro dobim zamisli, kaj bi še lahko naredila. Potem pa si včasih preprosto pripravim kavo in sedem tukaj med moje živali," doda. Dneve krojijo tudi letni časi. "Sedaj se dan že krajša, petelin začne kasneje kikirikati, zunaj se bo začelo vse počasi umirjati, zmeraj več bom v hiši. Posebna klima je tukaj, ne le zunaj, tudi hiša je življenjska, narava gre skozi njo, ker ni tako zatesnjena kot moderna hiša. Ko zakurim v lončeni krušni peči in tudi v štedilniku na drva, gre toplota gor v sobe. Ko zapiha veter, pa ni preveč prijetno. Toda po dežju je ta veter ravno potreben, da mokroto posuši. Hiša je torej živa."
Z jesenjo in zimo bo torej prišel čas, ko bo tudi več za računalnikom, snovala še kakšne načrte, urejala spletno stran, družbena omrežja. Zaposlena je sicer v družinskem podjetju, pri mami Cvetki, ki ima računovodsko podjetje. Mama ji tudi priskoči na pomoč, ko je odsotna. Od kod pa prihajajo gostje? "Ogromno je Nemcev in Avstrijcev, pa tudi Nizozemcev, Belgijcev, Francozov in Italijanov. Nekateri so na daljših potovanjih in se pri nas ustavijo samo za nekaj dni. Imela sem tudi goste, ki so si Ptuj izbrali kot bazo za štiri ali pet dni in se potem od tu vozili po Štajerskem, do Celja, v Avstrijo in drugam. Ptuj je za takšne goste zelo dobra izhodiščna točka. Do Maribora je pol ure, hkrati pa imaš tukaj mesto, zgodovino, naravo in vinograde. Če nekdo pride iz več kot tisoč kilometrov oddaljenega kraja, se mu naše razdalje zdijo precej krajše, kot se zdijo nam."
Ptuj je sicer majhen, ampak za kratek oddih ponuja pravzaprav vse. Sploh poleti je veliko festivalov in drugih dogodkov, kar goste včasih prav preseneti. Mnoge zanimajo narava, kolesarjenje, pohodništvo ... "Nekateri imajo kolesa s seboj, drugi si jih izposodijo. Včasih pa ne naredijo ničesar. Samo sedijo tukaj in gledajo živali. Sama nimam lastne proizvodnje oziroma pridelave, zato veliko stvari nabavljam na manjših okoliških kmetijah." Sodeluje tudi pri projektih ptujskega zavoda za turizem, kot so Pot na Mestni Vrh, pa Skok na Mestni Vrh, ko razni ponudniki tudi odprejo svoja vrata in se predstavljajo, zasnovali bodo tudi posebno košarico dobrot za obiskovalce, kar bodo lahko prevzeli pri bližnjem ponudniku. Gostila je tudi že Kavč festival, tudi o prirejanju drugih dogodkov razmišlja. Hiška je bila že večkrat motiv na slikah, gotovo bi lahko bila tam denimo tudi kakšna likovna kolonija.
Zgodbe hiške in rodbine povezal v knjigo
Prejšnji lastnik Nikolaj Murko je zgodbo hiške in celotne domačije zapisal in izdal v knjigi z naslovom Naša hiška ter s podnaslovom Domačija Murko – nekdanjo Herbersteinovo viničarijo vračamo prihodnosti. V knjigi se sprehodi skozi minula desetletja, opisuje ljudi, njihovo delo v potu svojega obraza, skromnost in zadovoljstvo kljub težkim časom. Z veliko ljubeznijo oriše lepo okolico, sredi katere stoji hiška, pa tudi ves trud in delo, vložena v njeno obnovo. "Za izdajo knjige sem se odločil, ker je bila hiška v mojih otroških letih kot iz pravljice. V njej se je rodil tudi moj oče, jaz sem tam preživljal počitnice. Je pa bila takrat dostopna samo peš. Kasneje me je teta Elizabeta, ki je nazadnje živela tam, toliko okupirala, pripovedovala zgodbe in nekako pripravila do tega, da sva si z ženo zraven naredila stanovanjsko hišo. To staro hiško pa smo nato rešili pred propadom. Dvakrat smo samo slamnato streho obnovili, gospodarsko poslopje pa leta 1994. Knjiga je prav tako trajen spomin na to kot tudi na naše družinsko drevo, ki gre skozi hišo," nam je povedal. Vesel je, da gre njena zgodba naprej, da se ohranja. Želel pa bi še, da se v hiši uredi spominski kotiček. Vsak prispevek za knjigo, ki jo lahko dobite tudi pri Nataši Golob, bo namenjen za ureditev tega kotička, je še dodal Murko.
Lepo ji je tukaj, a življenja v preteklosti na takšni kmetiji ne romantizira, poudari. "Ko pridejo sem starejši, se pri njih prebudi nostalgija, ampak se hkrati zelo dobro spomnijo, kako mrzle so bile hiše, kako veliko so morali delati in kako težko je bilo življenje. Danes lahko v taki hiši živiš, ker imaš drugačne možnosti. Imaš suha drva, elektriko, oblačila, sodobne pripomočke. Če dolgo sediš za računalnikom, si lahko pomagaš tudi z električnim grelnikom. Torej se da živeti, vendar to ni isto življenje, kakor je bilo nekoč."
Počasi bo tam torej vse še bolj umirjeno, bolj živahno pa spet spomladi, ko se bo tudi narava prebudila. A obiskovalci, ki jih zanimajo dediščina, hiška in tudi domače živali, so dobrodošli kadarkoli, še pove.
