(POTEPANJA) S ponijem prevozila znameniti francoski kanal: Tako umazana še nisem bila!

Ko večina kolesarjev za dolge ture izbira električna kolesa (tudi zaradi subvencije) ali sodobna treking kolesa, Mariborčanka Biljana Brodnjak ostaja zvesta svojemu legendarnemu poniju. Majhno kolo, ki ga marsikdo povezuje predvsem z nostalgičnimi spomini na otroštvo, je zanjo postalo simbol svobode, vztrajnosti in dokaz, da za velike podvige ni vedno potrebna najsodobnejša oprema.

Od leta 2017, ko so ji domači izpolnili dolgoletno željo in ji podarili kolo Pony, ki sicer ima tri prestave, je z njim prekolesarila že 10.000 kilometrov. Njene poti vodijo po Sloveniji in tujini, letošnje poletje pa si je uresničila še eno željo - petdnevno kolesarjenje ob znamenitem Canalu du Midi v južnem delu Francije.

"Na to pot me je opozoril znanec, in potem ko sem prvič videla fotografije, sem si rekla, da moram tja. V živo je vse skupaj še veliko lepše," pripoveduje. Pot sta z možem Gorazdom načrtovala že pred leti, a jo je preprečila epidemija koronavirusa. "Lani sem nato možu v šali rekla, da zdaj pa mu dajem ultimat. Sedla sva za zemljevid, razdelila etape in se odločila, da greva v lastni režiji," je začela po opravljeni poti svojo pripoved v središču Maribora, kamor se je iz Brezja, kjer stanuje, seveda pripeljala s svojim ponijem.

V lastni režiji

Na pot ob kanalu se lahko podaš tudi organizirano, s kakšno agencijo ali pa najameš ladjico, ki te spremlja. Odločila sta se, da bosta vse urejala sama. "Tako sva bila popolnoma svobodna, ustavljala sva se in si ogledovala vse po lastnih željah. Nastanitve sva rezervirala sproti in imela same dobre izkušnje." Do izhodišča v Toulousu sta se pripeljala z vlakom iz kraja Agde, kjer sta v kampu pustila svoj avtodom. V petih dneh sta prekolesarila vseh 268 kilometrov kanala, nato pa pot podaljšala še do Sredozemskega morja, kajti kanal se konča pri slanem jezeru, ki se nato izliva v morje. To pa je pomenilo, da sta opravila še dodatnih 56 kilometrov, torej 90 tisti dan. Tako sedaj res lahko brez dvoma rečeta, da sta s kolesi prevozila celotno pot.

Pri tem jima vreme sicer ni bilo posebej naklonjeno. Francijo je takrat, konec junija, zajel vročinski val. "Na dan, ko sva začela, je bilo v Toulousu kar 45 stopinj Celzija. Večino dni je temperatura vztrajala pri okoli 38 stopinjah. Bilo je res naporno." Zaradi vročine sta tudi prilagodila dnevni ritem. Na pot sta odrinila že zgodaj zjutraj, ko so bile temperature še znosnejše, okoli poldneva pa poiskala senco in si privoščila daljši počitek.

"Hitro sva ugotovila tudi, da Francozi živijo drugače. Gostinski lokali strežejo kosila med 12. in 14. uro, nato pa se restavracije s hrano odprejo šele ob 19. uri zvečer. Prvi dan sva bila zato lačna, ker tega nisva vedela, poleg tega je bila nedelja in so bile tudi trgovine zaprte. Rešila naju je španska jed na stojnici, in ko sva potem peljala še mimo picomata, sem se vprašala, kdaj bom jedla kaj francoskega. Ko pa sva ujela njihov ritem, je bilo zelo prijetno. Dve uri sediš, poješ kosilo, spiješ kakšen deciliter vina in počakaš, da največja vročina mine. Porcije niso prevelike, ravno prav, da se naješ, veliko je zelenjave in vse je sveže, lokalno. Predvsem pa cene niso previsoke, če jih primerjam z našimi. Za trihodni meni s kozarcem vina 25 evrov," ponazori.

Canal du Midi, eden največjih gradbenih dosežkov 17. stoletja in danes del Unescove svetovne dediščine, navdušuje z urejeno kolesarsko potjo, ki kakšno polovici poteka celo v senci, v enem delu tudi ob mogočnih platanah. Te sedaj tudi že nadomeščajo. Del poti je tudi asfaltiran, približno polovica je makadamska, a ves čas odlično označena. Posebno doživetje so bile številne zapornice, po katerih je kanal tudi najbolj prepoznaven. "Prvič sva v živo opazovala, kako ladjo s pomočjo zapornice dvignejo ali spustijo na drugi nivo vode. Neverjetno zanimivo je spremljati, kako se bazen počasi polni in plovilo skoraj neopazno preide določen nivo." Pri številnih zapornicah so urejena tudi manjša postajališča, kjer si lahko natočiš vodo ali kaj poješ.

Pot tudi nima večjih vzponov, zato je prijazna tudi za manj natrenirane kolesarje. "Precej kolesarjev je na električnih kolesih. Nikogar pa nisem videla, da bi kolesaril s tako majhnimi kolesi, kot sta moji 20-colski. Vsi so se čudili, bila sem res atrakcija. Ko sem povedala, da sva iz Slovenije, so takoj začeli govoriti Pogačar, Pogačar in dodali, da smo Slovenci res neverjetni."

Na kolo tudi ne moreš vzeti veliko prtljage, zato je treba premišljeno pakirati. "Na poniju imam tudi zadaj manjšo torbo in v njej je bilo vse, kar sem potrebovala za pet dni. Hitro ugotoviš, da v resnici zelo malo. Mož je imel dve torbi – v eni osebne stvari, v drugi sanitetni material, orodje in rezervne dele za kolo. Na srečo tega skoraj nisva potrebovala. Samo tik pred ciljem, ko sva šla še do svetilnika v kraju Sete, je Gorazd povozil trn in predrla se je zračnica. Zakrpala sva jo in brez težav prišla do kampa v Agdu, kjer naju je čakal najin kemper. Z nama pa je na cilj prišel tudi martinček, ki sva ga imela dva dni prej v sobi. Veliko takšnih majhnih dogodivščin sva imela."

Voda najbolj dragocena

Najdragocenejša spremljevalka pa je bila v vročini voda. S seboj sta vozila skoraj deset litrov vode. "Nisva je uporabljala samo za pitje. Z njo sva se ves čas polivala, drugače bi bilo prevroče. Pred potjo so naju strašili, naj paziva, češ da voda skoraj nikjer ni pitna. Toda to sploh ne drži." Posebno lep vtis pa so nanju naredili ljudje. "Resnično sva povsod naletela na prijaznost. Ker sva odhajala že okoli šeste ure zjutraj, so nama marsikje pripravili zajtrk ali vsaj skuhali kavo, čeprav kuhinje uradno še niso bile odprte."

V Carcassonnu, prelepem srednjeveškem mestecu, kjer jima je uspelo ogledati si trdnjavo, jima je receptorka kolesi odpeljala kar v svojo pisarno, ker hotel ni imel prostora za shranjevanje. V Béziersu pa ju je upravnik nastanitve že ob prihodu pričakal s hladno pitno vodo: "Bila sva vsa prašna in prepotena. Najprej sem pomislila, da naju sploh ne bodo želeli sprejeti, pa je bilo ravno nasprotno. Tako umazana kot na tej poti, še nisem bila. Toda rekla sem si, da bolje tako, kakor da bi naju pral dež."

Čeprav je pred odhodom prebrala številna opozorila o zahtevnih odsekih, je bila prijetno presenečena. "Res je nekaj ozkih delov, kjer imaš na eni strani betonski zid, na drugi pa bambusove veje, ki te praskajo po rokah. A tam, kjer je bilo res nevarno, so Francozi uredili obvoz, tudi po asfaltirani poti skozi vinograde na primer. Poskrbeli so za varnost, ne da bi ljudem zaprli dostop."

In prav to je eno najbolj pomembnih spoznanj, ki ga je dobila z izkušnjo v Franciji. "Tam stvari načrtujejo za ljudi. Ob kanalu lahko kolesariš, se sprehajaš, najameš ladjico, počivaš, kmetje namakajo polja z vodo iz kanala, vse živi. Če je nekaj nevarno, to zaščitijo ali uredijo obvoz. Pri nas pa pogosto samo postavimo prepoved, namesto da bi ponudili rešitev."

Prepričana je, da bi lahko podobno izkoristili tudi številne kotičke Slovenije, tudi v Mariboru oziroma v okolici bi lahko denimo kolesarili ob kanalu Drave. "Veliko sem že prekolesarila ob Muri, od izvira naprej. In tudi tam je tako lepo urejeno. Kjer je nevarno, naredijo ograjo. Toda sploh ni treba, da je vse popolno, pomembno je, da ljudem omogočiš gibanje oziroma ponudiš alternativo, če nekaj ne gre, ne pa zgolj absolutnih prepovedi," še meni.

V prepoznavni obleki

Tudi na poti po Franciji je posebno pozornost namenila svojemu prepoznavnemu videzu. Za pot je nosila posebej za ta namen izdelano športno obleko, košarica njenega kolesa je bila oblečena in potiskana z napisom Canal du Midi 2026. "Prvi dan sem vozila v kratkih hlačah in sonce mi je opeklo stegna. Potem sem oblekla obleko in ugotovila, da je bilo veliko bolje. Ko sem jo polila z vodo, me je blago prijetno hladilo. Tudi čelada se v takšni vročini obnese bolje kot kapa," še pove iz izkušenj.

Če se je v začetku nekoliko bala, kako bo, ker ni vedela, kaj vse ju čaka, čeprav je prebrala veliko forumov in izkušenj ljudi, skrbelo jo je tudi, kako bo z vremenom, sedaj brez oklevanja reče, da bi šla še enkrat. Vse je popisala tudi na svojem blogu na spletni strani www.mojponyinjaz.si. Rada bi si ogledala tudi še kakšno znamenitost ob poti, kar sta sedaj izpustila. Tudi kakšen dogodek, festival, ki se je takrat dogajal, bi obiskala, če ne bi imela v prvi vrsti pred seboj svoje poti. "Francija ima ogromno kanalov in skoraj ob vseh so urejene kolesarske poti. Že gledava, kam bova šla naslednjič," še doda. Tudi doma, v Mariboru, bi rada spet organizirala kakšne vožnje s poniji oziroma starimi kolesi, a kaj, ko je s tem povezano toliko birokracije. Morda pa, volje, predvsem pa idej ji nikakor ne bo zmanjkalo.