Branka Bezjak
Najtežje je po koncu poti narediti izbor fotografij, video posnetkov, strniti vtise, pravi Danijel Zorko, ki že več kot dvajset let svoj prosti čas, predvsem pa daljše dopuste preživlja na večtedenskih potovanjih. In ob tem so tudi potopisna predavanja, ki jih pripravi ob vrnitvi s poti, prav tako že postala tradicija. Za predstavitev svoje zadnje poti po Papui Novi Gvineji v svojem domačem Cerkvenjaku je torej preprosto moral narediti izbor fotografij. V kulturnem domu je nato prejšnji petek v slabih dveh urah predstavil življenje v tej otoški državi v Oceaniji, kjer ljudje, vsaj v delu, ki ga je obiskal Dani, kakor ga kličejo prijatelji, še živijo brezskrbno, ležerno. V naših koncih, kjer smo zelo storilnostno naravnani, bi rekli, da so brezdelni. "Živijo v plemenih oziroma v skupnostih, obdelujejo zemljo, ki je zelo rodovitna. Sicer pa vse teče bolj počasi. Ko sem hodil naokoli in si ogledoval določen kraj, sem imel sčasoma ob sebi skupino petnajstih ljudi, ki so rekli, da me bodo spremljali, kamor pač grem. Ena od domačink se mi je ponudila tudi za večdnevno spremljevalko in tako smo obiskovali različne kraje," je pripovedoval.
Na Machu Picchu ni lezel
Prisostvoval je tudi tradicionalnim plesom, za katere se posebej oblečejo in maskirajo. Toda predstava, ki bi naj bila ob 10. uri, je bila potem ob 15. uri. S časom se res ne obremenjujejo. "In v nasprotju z ostalimi turisti, ki so prišli zgolj na predstavo, nato pa odšli, sem jaz bival tam, predvsem pa se veliko pogovarjal z njimi, jih spraševal, se zanimal, kako živijo, in to cenijo." Na širšem območju se je razširila tudi vest, da doma prideluje vino, kar njim ne gre ravno najbolje, zato so želeli slišati, kako se to počne: "Res neverjetno, kako se je brez mobilnih telefonov razvedelo zame in za to, da sem 'winemaker' (pridelovalec vina)."
Zorko je eden tistih popotnikov, ki sveta ne osvaja s seznamom znamenitosti, ampak z radovednostjo: "Zanimajo me dežele, o katerih se ve zelo malo in kamor običajni turisti ne zahajajo. Tam lahko raziskujem po svoje in brez vnaprej določenih programov, agencij in smernic. Okvirno si zastavim, kaj bi želel videti, dokončno pa se potem tam odločim, kaj si bom ogledal." In to običajno niso najbolj oblegane znamenitosti. "V Peruju namenoma nisem plezal na Machu Picchu, ker so mi popotniki kazali fotografije trum obiskovalcev, predvsem iz Azije, za večino katerih bi si upal reči, da ne znajo ceniti pomena destinacije. Prevelika 'industrija' me odbije, tudi če gre za edinstven prostor. Vedno so me zanimale stare civilizacije, megalomanske geografske in druge naravne tvorbe, predvsem pa načini življenja ljudi, ki se v različnih kulturah na svoj način spopadajo z izzivi življenja. Svet se vedno bolj komercializira in vedno manj je kotičkov, ki še niso kontaminirani s prijemi potrošniške družbe," razlaga in dodaja, da obenem potuje tudi v času. "Pri tem ne mislim na premostitev časovnih pasov, ampak se v državah v razvoju velikokrat vrnem v čase in način razmišljanja, kakor so ga doživljali naši starši in stari starši, včasih zaidem tudi v izrazito progresivne kulture, na katere morda naše okolje še ni pripravljeno. Tako si sestavljam svoj idealen svet, iz katerega bi rad dobre stvari projiciral tudi v naše okolje in pripomogel k bolj kakovostnemu doživljanju časa."
Ljudje imajo občutek, da je organizacija potovanja enostavna. Potem pa padejo tri kaplje dežja in že več ne vedo, kam
Zaradi (potovalnih) izkušenj danes na Slovenijo gleda nekoliko drugače. Po njegovem je "krasna dežela večnih nergačev". Verjame, da bi morali ljudje več potovati, ne le v turistična letovišča, temveč tudi v vsakdanje ulice in med običajne ljudi. Tako se po njegovem mnenju pokaže prava podoba neke države, nenazadnje pa lahko s tem presežemo tudi zmotna prepričanja, stereotipe. Pogosto poudarja, da držav ne bi smeli ocenjevati zgolj po politiki ali medijski podobi, saj so prav najbolj zatirani narodi pogosto tisti, ki najbolje razumejo pomen človečnosti.
Doživel je že več potresov
Odkar s potovanji raziskuje svet, je obiskal že skoraj vse celine, preživel mesece v oddaljenih krajih sveta in se znašel tudi v situacijah, ki bi marsikoga prestrašile, njemu pa so dale najlepše zgodbe. Dodaja še, da tako "testiraš, iz kakšnega testa si". Njegove zgodbe so namreč pogosto neverjetne. Že na prvem daljšem potovanju je imel pištolo na glavi. Vsaj desetkrat je bil žrtev ropa ali tatvine. Na enem od potovanj se je rokoval z nekdanjim ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Doživel je več potresov, med drugim tudi uničujočega v Christchurchu na Novi Zelandiji leta 2011. V Patagoniji je povsem po naključju naletel na dogodek, kjer sta ob ledeniku Perito Moreno ekshibicijsko tekmo igrala Rafael Nadal in Novak Djoković.
A najlepše izkušnje so zanj povezane predvsem z ljudmi in daljšim bivanjem. Posebno mesto v njegovem življenju imata Nova Zelandija, kjer je preživel deset mesecev, in Yellowstone v Združenih državah Amerike, kjer je živel več kot pol leta. Tam ni bil zgolj turist, ampak del družbe. Med pomembnejša odkritja v svojem življenju šteje tudi Göbekli Tepe v Turčiji – najstarejše odkrito svetišče na svetu, na katerega je naletel skoraj po naključju med raziskovanjem turškega Kurdistana.
Njegova velika neuresničena želja ostaja Antarktika. Verjame pa, da bo tudi do tja nekoč prišel na svoj način – ne po klasični poti, ampak skozi kakšno nepričakovano življenjsko zgodbo. Privlačijo ga tudi Etiopija, države Gvinejskega zaliva in Aleksandrija v Egiptu, kjer je nekoč stala znamenita knjižnica starega sveta. Posebno ljubezen pa še vedno čuti do Latinske Amerike, kjer se, kot pravi sam, "v tistem kaosu počuti najbolj domače".
Nekatere države nanj tudi niso pustile najboljšega vtisa. Med kraji, kamor ga najmanj vleče nazaj, omenja Kitajsko, Tajsko, Izrael in Indijo. Prav glede Indije priznava, da ga že dolgo spremlja določen zadržek – predvsem zaradi zgodb ljudi, ki so se od tam vrnili razočarani, še bolj izgubljeni, kot so šli tja, ali pretreseni zaradi kulturnega šoka, država pa se tudi vse bolj komercializira.
Skozi leta se je način potovanja močno spremenil, ugotavlja. Internet in aplikacije so organizacijo poenostavili, a hkrati zmanjšali spontanost. "Danes zelo malo ljudi še potuje brez časovnih omejitev ali se na dopustu prepusti toku dogodkov. Občutek imajo, da je organizacija potovanja enostavna, ker vse informacije do zadnje pikice dobijo na spletu, ko zamudi prvo letalo ali namesto sonca padejo tri kaplje dežja, pa se ne znajo prav obrniti. Kar pa se dogaja tudi meni, da sem postal že malo 'snob' in mi ni pomembna zgolj najcenejša postelja, temveč tudi nekaj osnovnega udobja in miru."
Darilo domačemu kraju
Najraje potuje sam. Družbo si poišče sproti – za krajše skupne izlete ali doživetja – ob tem pa dodaja, da je bil tudi na nekaj potovanjih, ko je bil v družbi od začetka do konca, in so mu seveda ostala prav tako v zelo lepem spominu. Posebno mesto imajo torej ob tem že omenjeni potopisni večeri v domačem Cerkvenjaku. "Potopisnih predavanj sem imel skupno že okoli sto, pričel sem že kot študent, a poseben čar ima to doma, kjer večina ljudi dopust še vedno klasično preživlja ob morju. Ljudje tukaj so krasni, razgledani in zelo vedoželjni, verjetno pa velika večina ne bo doživela in videla toliko sveta kot jaz. Zato so te pripovedi in predstavitve moje darilo zanje, da dobijo vpogled v različne delčke sveta na drugačen način, kot ga velikokrat predstavljajo mediji ali politična agenda," dodaja. Predstavitve so povsem brezplačne. Ko so ga obiskovalci spraševali, kje ima škatlo za prostovoljne prispevke, je samo odkimaval. Še več, tudi za pogostitev z domačo gibanico in ocvirkovko ter (svojim) vinom je poskrbel. "Tako krepim povezanost z našimi ljudmi, pripeljem svet v to našo dvorano, predvsem pa sprožim nebroj pozitivnih emocij in iskric, zaradi katerih je v naši skupnosti zelo lepo živeti. Enostavno imam možnost podariti nekaj, česar ne more podariti vsakdo. In to se mi v različnih oblikah vrača," še pove Dani, ki je tudi tokrat nasmejal in navdušil svoje sokrajane, ki so imeli zanj spet precej vprašanj.
Ob koncu mojih vprašanj pa doda misel, ki opiše tudi njegovo življenjsko filozofijo: "Življenje je nepredvidljivo in nas vedno preizkuša. Zato si moramo vsake toliko dati priložnost in početi tisto, kar nas izpopolnjuje." Na potovanjih namreč srečuje tudi precej starejših, ki obžalujejo, da si v aktivnejšem delu življenja niso vzeli več časa zase, sedaj pa jih pestijo že kakšne omejitve. Zato vsem polaga na srce, naj si dovolijo pobeg – pa naj bo to dolgo potovanje, vikend oddih ali samo ura miru ob kavi.
