Na Bledu so se konec avgusta predsedniki vlad Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Češke pogovarjali o tem, kako naj Srednja Evropa močneje oblikuje prihodnost Evropske unije. Najvišjih predstavnikov institucij EU tokrat ni bilo. V ospredju so bili nacionalni interesi, konkurenčnost, kohezijska sredstva, energija, migracije, zeleni prehod in vojna v Ukrajini. Posebej zgovoren je bil poziv k oblikovanju koalicij "prijateljev konkurenčnosti" in "prijateljev kohezije", ki naj bi v pogajanjih o evropskem proračunu učinkoviteje zavarovale interese regije.
Srečanje je bilo nenavadno poučen prizor. Voditelji držav, ki so bile v desetletjih vključevanja med pomembnimi prejemnicami kohezijskih in drugih evropskih sredstev, so nastopali predvsem kot kritiki "Bruslja": njegove regulacije, migracijske politike, energetskih stroškov, zelenega dogovora in ravnanja ob vojni. To samo po sebi ni nedopustno. Evropska unija mora biti predmet kritike; brez nje ni demokratične politike. Toda razprava razkrije globlje protislovje: koristi povezovanja se razumejo kot pridobljena pravica, skupne obveznosti pa kot poseg odtujenih evrokratov. Evropa je zaželena kot sklad, trg in zaščitni okvir, manj pa kot skupnost vzajemnih odgovornosti.
Družbenost ni administrativna povezanost
Evropsko unijo navadno opisujemo kot institucionalni, gospodarski, pravni in geopolitični projekt. Tak opis je pravilen, vendar ne zadosten. Temeljno vprašanje je starejše in sociološko: kako je mogoče, da različni ljudje in različne družbe živijo skupaj? Georg Simmel je s pojmom Vergesellschaftung preusmeril pogled od družbe kot dokončane strukture k procesom, skozi katere se družba nenehno ustvarja. Družbenost nastaja v sodelovanju in konfliktu, v pravu, zaupanju, izmenjavi, organiziranju in vzajemnih pričakovanjih. Pogodbe in institucije lahko ustvarijo okvir, ne morejo pa same ustvariti občutka, da pripadamo skupnemu političnemu svetu.
Evropsko družbenost sestavljajo štiri povezane razsežnosti. Prva je socialna: solidarnost, javne dobrine in skupno prevzemanje življenjskih tveganj. Druga je politično-demokratična: sodelovanje, zaupanje, pluralnost in priznanje legitimnega nasprotnika. Tretja je pravno-normativna: enaka veljava prava, človekove pravice in omejevanje oblasti. Četrta je identitetno-relacijska: sposobnost povezati nacionalno pripadnost z evropsko in univerzalno odgovornostjo. Integracija postane družbenost šele, ko napredovanje ene razsežnosti ne spodkopava drugih.
V tem je osrednja nevarnost sedanjega evropskega razvoja. Unija se lahko institucionalno krepi prav tedaj, ko se njena družbena in demokratična podlaga krči. Lahko postane učinkovitejša pri oboroževanju, varovanju meja, nadzoru migracij, urejanju trga in tehnološki konkurenci, hkrati pa šibkejša pri socialni varnosti, demokratični legitimnosti, skupni javnosti in mirotvorni politiki. To ni razpad integracije. To je integracija brez družbenosti.
Ugnezdena Evropa
Slovenska in evropska družbenost nista ločena svetova. Sta ugnezdeni ravni istega procesa. Evropa je že vstopila v notranjost slovenske družbe: evropsko pravo je del našega pravnega reda, odločitve Evropske centralne banke vplivajo na kredite in varčevanje, Schengen na življenjske poti, Erasmus na izkušnje generacij, evropska raziskovalna politika na univerze in inštitute, skupni trg pa na delo in podjetništvo. Evropski "mi" zato ni nujno nasprotje slovenskemu "mi"; lahko je njegova razširitev v skupnost skupnosti.
Velja tudi nasprotno. Majhna nacionalna država sama težko ohranja gospodarsko, socialno, tehnološko, informacijsko in varnostno sposobnost v svetu velikih sil in globalnih korporacij. Deljena suverenost zato ni nujno izguba. Formalna pristojnost še ni dejanska moč delovanja. Slovenija lahko sama sprejme stališče do digitalnih platform, umetne inteligence, podnebja ali mednarodnih finančnih tokov, vendar jih sama ne more učinkovito urejati. S skupnim evropskim delovanjem lahko del svoje formalne samostojnosti pretvori v večjo dejansko sposobnost.
Toda deljena suverenost zahteva vzajemnost. Ni mogoče hkrati zahtevati evropskih sredstev, dostopa do skupnega trga in varnostnih jamstev ter hkrati vsako skupno pravilo razglašati za diktat evrokratov. Kritika evropskih institucij je legitimna, razkrajanje same ideje skupne obveznosti pa vodi v Unijo, v kateri vsakdo zahteva koristi in prenaša bremena na druge. To ni suverenost, temveč organizirani politični egoizem.
Slovenska preizkušnja
Slovenska družbenost ni nastala leta 1991. V samostojno državo so vstopile izkušnje narodne emancipacije, zadružništva, delavskega organiziranja, socialne države, javnega zdravstva in šolstva, samoupravljanja, civilne družbe osemdesetih let ter demokratizacije. Vstopile so tudi izkušnje razdvajanja, kolaboracije, revolucionarnega in povojnega nasilja, ideološkega monopola ter poznejšega administrativnega izbrisa tisočev prebivalcev. Ta zgodovina ni enotna pripoved o napredku. Slovensko družbenost je zato treba razumeti kot polje tekmujočih tradicij.
Trditev, da je solidarnost eden njenih temeljev, ne pomeni, da smo Slovenci po naravi boljši od drugih. Pomeni nekaj določnejšega: oblikovalo se je razmeroma močno pričakovanje, da bolezni, starosti, invalidnosti, brezposelnosti, izobraževanja in revščine posameznik ne nosi sam. Rezultati nacionalnih socioloških raziskav, kot je Slovensko javno mnenje in mednarodnih primerjalnih raziskav /ESS, EVS, WVS in ISSP/ SJM, ESS, EVS, WVS in ISSP omogočajo preverjati, kako trdno je to pričakovanje in kako se razlikuje med generacijami, razredi in političnimi skupinami. Socialna država ni samo sistem transferjev. Javna šola, zdravstveni dom, knjižnica, univerza in javni prevoz so prostori skupne izkušnje. Ko se kakovostne storitve razdelijo po dohodku, ne narašča samo neenakost; razpada tudi vsakdanja izkušnja pripadnosti isti družbi.
Blejski strateški forum je razkril slovenski politični obrat
Zato je govor o "vitki državi" zavajajoč. Država je lahko vitka pri socialni zaščiti in zelo krepka pri nadzoru, represiji, centralizaciji in oboroževanju. Ključno ni, ali je države več ali manj, temveč katera država se krči in katera raste. Če tveganja stanovanja, zaposlitve, zdravja in starosti prenaša na posameznika, hkrati pa povečuje varnostne pristojnosti, se spreminja moralna slovnica družbe: od načela, da nekatera tveganja nosimo skupaj, k načelu, da je vsakdo sam odgovoren za svoj položaj.
Slovenski politični obrat po volitvah marca letos in oblikovanje "zlagane koalicije" je zato več kakor običajna zamenjava oblasti. Kaže težnjo, da se država iz ustavno omejene skupnosti preoblikuje v instrument trenutne parlamentarne večine, nacionalni interes pa v samoupravičujočo voljo njenega voditelja. Napadi na neodvisne institucije, medije in civilno družbo, zmanjševanje socialnih funkcij države, obnavljanje antikomunizma kot sredstva za izdelovanje notranjega sovražnika ter selektivna raba evropskega in mednarodnega prava niso nepovezani pojavi. Sestavljajo model oblasti, v katerem zmaga na volitvah postane dovoljenje za obvladovanje družbe. Parlamentarna večina daje pravico vladati; ne daje pravice prisvojiti si države. Ustavno sodišče, neodvisno sodstvo, predsednica republike, varuh človekovih pravic, svobodni mediji, sindikati in civilna družba niso ovire demokraciji, ampak njeni pogoji. Najvišja oblika demokratične suverenosti ni možnost storiti karkoli, temveč sposobnost sprejeti omejitve lastne moči. Država ni last trenutnega zmagovalca, nasprotnik pa s porazom ne izgubi politične legitimnosti.
Enako velja za informacijski prostor. Primeri prikritega političnega financiranja, digitalnih manipulacij in javno obravnavani primer Black Cube odpirajo vprašanje informacijske in suverenosti nasploh. Ta ne pomeni pravice oblasti, da določa resnico. Pomeni sposobnost zagotoviti pregleden in preverljiv prostor, v katerem državljani oblikujejo politično voljo brez prikritega poseganja zasebne ali tuje moči. Kdor takšno moč povabi v domači politični boj, ne brani nacionalne suverenosti, ampak jo prodaja in izdaja.
Evropa med vojno in mirom
Vojna v Ukrajini je najtežji preizkus evropske družbenosti. Ruska invazija je kršitev prepovedi uporabe sile. Zgodovinski kontekst - odnose med Natom in Rusijo, ameriško politiko, ukrajinski nacionalizem in ruske varnostne predstave - je treba raziskovati, vendar pojasnjevanje vzrokov ne odpravlja odgovornosti za agresijo. Pravna obsodba pa Evrope ne odvezuje dolžnosti, da misli o koncu in si prizadeva za mir.
Evropska podpora ukrajinski suverenosti je utemeljena, vendar podpora državi v vojni še ni celotna politika. Po več letih mora Evropa odgovoriti, ali ima poleg politike orožja, sankcij in financiranja tudi lastno politiko miru. Kakšna bo evropska varnostna ureditev po vojni? Kako zavarovati Ukrajino in hkrati preprečiti, da bi Rusija ostala večni sovražnik evropskega prostora? Kako ustaviti militarizacijo kot samodejni odgovor na vsak politični problem? Evropa, ki zna financirati vojno, ne zna pa odpreti poti iz nje, še ni strateško avtonomna.
Strateška avtonomija ni samo sposobnost proizvesti več orožja. Je avtonomija presoje. Evropa ni suverena, če zunanjo politiko avtomatično prilagaja Washingtonu; ni tehnološko suverena, če njeno digitalno infrastrukturo obvladuje nekaj neevropskih korporacij; ni normativno suverena, če mednarodno pravo uporablja strogo proti nasprotniku in prožno pri zavezniku. To posebej ostro razkriva Gaza. Ukrajine in Gaze ni mogoče enačiti, vendar prav različnost primerov zahteva ista načela: civilist ostaja civilist, človekovo dostojanstvo ni odvisno od potnega lista, pravo pa izgubi verodostojnost, če je le orožje geopolitičnega tabora.
Evropa zato poleg obrambne potrebuje mirotvorno suverenost: lastno diplomacijo, sposobnost posredovanja, oblikovanja povojnih institucij, nadzora oboroževanja in zagotavljanja varnostnih jamstev. Povojna evropska integracija ni čakala, da bi sprava spontano dozorela. Samo pet let po koncu druge svetovne vojne je Schumanova deklaracija začela institucionalno ustvarjati red, v katerem nova vojna med Francijo in Nemčijo ne bi bila le nepredstavljiva, ampak materialno nemogoča. Povojni red je treba misliti že med vojno.
Kakšna Evropa?
Pred Evropo so tri poti. Prva je razkroj: prevlada nacionalnih interesov, izguba legitimnosti skupnih pravil in postopna vrnitev k politiki moči. Druga je manj vidna in zato nevarnejša: nadaljnja integracija ob hkratnem krčenju družbenosti. Unija bi bila lahko vojaško močnejša, administrativno učinkovitejša in strožja na mejah, vendar socialno šibkejša, demokratično bolj oddaljena in normativno nedosledna. Tretja pot je skupnost skupnosti: Evropa, ki nacionalnih družb ne odpravlja, ampak jih povezuje v širši prostor prava, solidarnosti, demokratične odgovornosti in miru.
Blejski forum je pokazal privlačnost druge poti in obenem razkril slovenski politični obrat. Slovenija ni nastopila predvsem kot graditeljica skupne evropske presoje, ampak kot gostiteljica nacionalno-konservativnega srednjeevropskega povezovanja, v katerem je "Bruselj« prikazan kot ovira, kohezijska blagajna pa kot samoumevna pravica. Takšna politika hoče močno Evropo, kadar ščiti trg, industrijo, meje in proračunske prilive, ter šibko Evropo, kadar zahteva skupno odgovornost, socialno solidarnost, spoštovanje prava in omejitev oblasti. To ni obramba slovenske suverenosti. Je njeno zoženje na oblastni interes in hkrati razgradnja tiste evropske družbenosti, brez katere je suverenost majhne države le formalna beseda. Skupnost ne more trajati kot zveza prejemnikov, solidarnih do skupne blagajne in suverenih vsak zase pred skupnimi obveznostmi.
Suverenost je treba zato razumeti drugače. Suveren posameznik ni tisti, ki nikogar ne posluša, temveč tisti, ki je sposoben lastne presoje. Suverena demokracija ni tista, ki lahko naredi vse, ampak tista, ki ima dovolj moči za delovanje in dovolj zrelosti za lastno omejitev. Suverena država ni tista, ki o vsem odloča sama, temveč tista, ki ve, kdaj svojo sposobnost poveča s skupnim delovanjem. Suverena Evropa pa ne bo samo tista, ki lahko vodi vojno, ampak tista, ki zna reči ne tudi zavezniku, dosledno vztrajati pri pravu, odpreti pogajanja in iz konflikta ponovno ustvariti politični svet.
Končno vprašanje se zato ne glasi, koliko Evrope in niti samo, kako močna Evropa. Vprašanje je: kakšna Evropa? Če bo iz medsebojne odvisnosti ustvarjala skupni svet, v katerem svoboda ne izključuje solidarnosti, nacionalna pripadnost ne evropske odgovornosti, varnost ne miru in politični konflikt ne legitimnosti nasprotnika, njena integracija še ni dosegla meje. Če tega ne zmore, lahko Evropska unija institucionalno preživi in se celo okrepi, evropska družbenost pa kljub temu začne izginjati.
* Opomba o virih: Besedilo je publicistična priredba daljšega članka Slovenska in evropska družbenost na razpotju. Pri aktualnem uvodu se opira na program in gradiva 21. Blejskega strateškega foruma (31. avgust–1. september 2026) ter na poročila o razpravi predsednikov vlad Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Češke. Raziskovalne opore: SJM, European Social Survey, European Values Study/World Values Survey in ISSP National Identity.
