Razprava o raku je lahko razpeta med znanstvenim optimizmom in neizprosno pesimistično realnostjo. Zdravila so vse bolj učinkovita in ozaveščenost ljudi višja, gradijo se nove onkologije in nabavlja naprednejša oprema. Hkrati je raka vedno več in obstaja paradoks med tem, da znanost napreduje, sistem pa temu ne sledi dovolj hitro.
Rak ni več bolezen, ki bi jo večina spremljala le z distance. Postala je tako razširjena, da najbrž ni človeka, ki ne bi imel v družini ali krogu prijateljev koga, ki se ga je lotil rak. Trendi kažejo, da bo tega le še več. Število novih primerov raka v Sloveniji se je od leta 1995 skoraj podvojilo. Med rojenimi leta 2022 bo do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolel vsak tretji Slovenec. Hkrati se Slovenija uvršča v sam vrh EU po stopnji umrljivosti zaradi raka na 100.000 prebivalcev.
Jesen je čas ozaveščanja o raku – september je mesec otroških, krvnih in ginekoloških rakov, rožnati oktober mesec raka dojk in november kot movember raka prostate in mod (vmes pa je še več specifičnih dnevov, s katerimi opozarjajo na določene rake). Čeprav tudi zaradi teh ozaveščevalnih akcij o raku vemo vedno več in ga znajo zdravniki tudi vedno bolje zdraviti, novica o takšni diagnozi še vedno pomeni hud udarec. Za preštevilne je rak ugotovljen prepozno. Četudi se preživetje izboljšuje, so usode tistih, ki ostanejo na črni strani statistike, tragične. Še vedno tudi vse preveč ignoriramo sporočila stroke. Kadimo. Pijemo alkohol. Jemo sladkarije. Ultraprocesirano hrano. Smo pod stresom.
Tukaj je gotovo še veliko možnosti za izboljšave, saj na koncu res vsak v veliki meri kroji svojo usodo. Vendarle nas neznansko prizadenejo krivice v sistemu, na katere kot posamezniki nimamo vpliva. Ko imamo na dlani dve zelo podobni diagnozi, a zaradi slabo nastavljenih kliničnih poti en pacient odnese celo kožo, drugi pa … ne nujno umre, ampak se njegovo zdravljenje zavleče, kar po logiki statistike lahko pomeni tudi slabši izid zdravljenja.
Pred dobrim letom dni smo prav na teh straneh opozorili na diskriminacijo, ki jo doživljajo ženske, ki same zatipajo bulico na dojki, za katero se pokaže, da pomeni raka, v primerjavi s tistimi, ki jim to odkrijejo v presejalnem programu Dora. To ne velja le za raka dojke. Zdravljenje znotraj presejalnih programov je nadzirano – kot tudi čakalne dobe in navsezadnje aparati, s katerimi opravljajo diagnostiko, osebje pa je posebej usposobljeno. Vsega tega pa ni, kadar si oseba sama zatipa denimo tumor na dojki, v modih, odkrije kri v blatu ali kakšen drug znak, ki kaže na sum na morebitno rakavo obolenje. Taka oseba, simptomatska, vstopi v sistem preko osebnega zdravnika ali ginekologa. In potem se v sistemu lahko tudi izgubi, kar utegne imeti zelo hude posledice.
Mala zmaga onkološke stroke je torej, da so na posvetu v državnem zboru dosegli, da bodo lahko oblikovali pilotni projekt, s katerim bi vsaj za ginekološke rake to diskriminacijo odpravili. Čeprav je za paciente po eni strani lažje, če se zdravijo v bližini doma, kar je bila osnovna ideja decentralizacije zdravljenja raka, ki pa se je tako ali tako izjalovila, je na koncu vendarle bolj pomembno, da dobijo hitro in pravilno diagnozo. Nič ne pomaga, če imaš na pol leta mamografijo v sosednji ulici, če zdravnik iz izvida ne zna razbrati bistvenega. Da ne govorimo o nepotrebni diagnostiki, ki je tudi tema sama zase.
Če nekdo zboli, mu ni spodletelo, ker je premalo tekel ali pojedel preveč procesirane hrane
Ljudje se ne znamo odločati vedno v prid lastnemu zdravju, na zdravstveni politiki je, da nas v to prisili. Ključno je, da sistem deluje preventivno – po nekaterih podatkih lahko celo v polovici primerov z življenjskim slogom raka preprečimo. To pa ne pomeni, da velja preložiti vse breme na posameznika. Če nekdo zboli, mu ni spodletelo, ker je premalo tekel ali pojedel preveč procesirane hrane. Tak hiperindividualizem je nekakšno zrcalo neoliberalnega reda. Če je zdravje uspeh, bolezen neuspeh, oboje pa odraz posameznikove discipline, pristanemo na polju nevarne fikcije, ki ignorira genetiko, biologijo in naključje.
Ljudje ne živijo v vakuumu, ampak v okolju, ki je lahko tudi toksično. Poseganje po hitri prehrani je pogosto posledica socialno-ekonomskih razmer, v katerih nekdo živi. Na politiki je tudi, koliko svobode bo pustila tobačni industriji. Koliko bo subvencionirala zdrave izbire in urejala površine za gibanje, kako bo zdrav življenjski slog umestila v šolski sistem ...
Država mora regulirati. Ščititi najšibkejši člen v družbi. Pacienta, ki se ne znajde sam. Ki ne razume. Ki je lahko celo tarča kakšnih šarlatanov, samooklicanih zdravilcev, ki se hvalijo z izjemnimi rezultati v tujini, kjer je marsikje privatni sektor v zdravstvo že močno penetriral in zrahljal tudi zakonodajo do te mere, da delujejo enakovredno zdravnikom.
Manevrskega prostora za izboljšave je v resnici še veliko. In če štejemo do tri, hitro uganemo, da smo kaj hitro lahko med tistimi, ki se jim bo z veliko verjetnostjo nekoč zahrbtno prikradel rak v življenje. Ključno je torej, kakšne prioritete si bomo postavili kot družba. In kaj od tega bo politika tudi izpeljala, poleg slikanja ob prerezu trakov in novih obsevalnikih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
