Branka Bezjak
Ko se nad Škofjo Loko spusti mrak in se mestne ulice umirijo, se za zidovi Loškega gradu začne povsem drugačna zgodba. Kaj neki se tam dogaja? Ali stene spregovorijo, slike oživijo, duhovi ležijo na posteljah, Ivan Tavčar spet sedi za svojo pisalno mizo, medtem ko njegova Franja polaga njunega otroka v umetelno izdelano zibelko? Morda tam spet sestre uršulinke, ki so grad leta 1890 odkupile od hčera Emilije Baumgartner za 10.000 kron, učijo dekleta in igrajo košarko?
Od škofov in nun do taborišča
Zgodovina gradu, ki se danes slikovito bohoti nad lepo panoramo Škofje Loke, domačini mu pravijo Loški grad, je dolga skoraj tisoč let in seveda se je v tem obdobju dogodilo veliko tega, kar bi lahko še danes preganjalo obiskovalce ali vsaj burilo njihovo domišljijo. Od začetkov, ko je bil samo obrambni stolp, nato obzidan in dograjen po naročilih škofov, do kasnejših dograditev v času Habsburžanov, ki so v njem uredili več uradov, je nato prešel v zasebno last. Po obdobju uršulink je bila med prvo svetovno vojno v njem vojaška bolnišnica. Med obema vojnama so uršulinke znova nadaljevale vzgojno in šolsko delo. Leta 1941 pa so jih pregnali Nemci in zasedli grad. Takoj po drugi svetovni vojni je bilo v gradu do leta 1948 koncentracijsko taborišče za domobrance in nemške vojne ujetnike. Med letoma 1949 in 1950 zapor za ženske na družbeno koristnem delu, potem pa moški poboljševalni dom. Leta 1959 je grad prevzela občina in v njem na pobudo posameznikov uredila Loški muzej z več zbirkami.
Pestra in pretežno temna preteklost gradu torej buri strahove že sama po sebi. Ko se ugasnejo luči in te usmerijo, da počakaš pred precej strašljivo sliko domačinke, akademske slikarke Tine Dobrajc z naslovom Where the Wild Things Are (Tam, kjer so stvari divje), na kateri je deklica s krono sredi gozda, polnega lisic, se občutki še nekoliko okrepijo. Liki na sliki pa so povezani z rdečo nitjo. Tudi obiskovalci dobijo na pot velik klobčič rdeče niti, pri čemer morajo paziti, da se ta ne zaplete in pretrga. Namen turističnega doživetja Noč ima moč v Loškem gradu je obiskovalcem ponuditi večerno doživetje, nekoliko drugačen vpogled, pritegniti v skrivnostni svet legend, duhov in zgodovinskih pripovedi, ki že stoletja spremljajo eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. A v resnici ni tako strašljivo, kakor je slišati, čeprav obiskovalce na hodniku sprejme skrivnostni grajski oskrbnik. Oblečen je v črno haljo, pokrit s črno kapuco, v rokah drži svetilko. Od prvih korakov je jasno, da ne gre za običajen muzejski ogled.
Že v prvo sobo ogleda, spalnico Kalanovih, gospodarjev dvorca na Visokem pri Poljanah, skupina vstopi skozi manjšo odprtino, ne po običajni poti ogleda. Prvi del ogleda je postavljen v 17. stoletje, čas Izidorja Kalana (oziroma Khallana) iz Visoške kronike, kakor jo je spisal Ivan Tavčar. Izidor v romanu pripoveduje o svojem očetu Polikarpu Khallanu, o njegovi trdi osebnosti, o tem, kako si je posestvo pridobil z zločinom. V gradu so na ogled visoško pohištvo, portreta zadnjih dveh Kalanov in kovana železna skrinja – družinska blagajna. Razlog, da je Tavčar raziskoval visoške arhive, je dejstvo, da je leta 1893 postal lastnik visoškega dvorca in pripadajočega posestva. V nadaljevanju izvemo marsikatero zanimivost o življenju Tavčarja in njegove devetnajst let mlajše žene Franje, ki je bila višjega stanu kakor on in tudi zato sprva ni bil primeren ženin zanjo.
Pravočasno na ogled
Nato se skozi sobane nadaljuje pripoved o legendah, zgodovini Škofje Loke, Škofjeloškem pasijonu, lastnikih in zgodovini gradu, kar je neusahljiv vir zgodb in pripovedi, ki jih vodnik poznavalsko niza kakor v gledališki igri. Pot ogleda se vije po pritličju s postankom v grajski kapeli, kjer v pripovedi oživijo še liki na freskah, kipci svetnikov, nato pa zaključi v kleti. Ogleda dodatno ne dopolnjujejo s kakšnimi učinki, ki bi strašili obiskovalce. Kljub temu pa slišano pusti vtis, ko se spuščaš z gradu v staro Loko, med ozke ulice, ki nosijo težo korakov že več stoletij.
Že sama zgodovina gradu in Loke je neusahljiv vir zgodb in legend
Večerni ogled grad je vsekakor zanimiva izkušnja, dodajmo pa, da si velja zbirke Loškega muzeja ogledati tudi čez dan. Na ogled je namreč pestra bera – zgodovinska, arheološka, etnološka, umetnostnozgodovinska zbirka, šport na Loškem, prirodoslovna zbirka, zbirka starih knjig ... Pravzaprav jih je toliko, da si morda velja vzeti večkrat čas za ogled, da ni preveč vsega naenkrat. Ob tem pa so postavljene še občasne razstave, galerija na gradu, zadeve v projektu Fokus. Pod Loški muzej pa sodijo tudi Galerija Franceta Miheliča, zbirka na Visokem, Dom čebelarjev Brode, Dom Cankarjevega bataljona Dražgoše, Muzej Žiri. Neusahljiv vir informacij in znanja najrazličnejših področij, skratka.
Že če se omejimo zgolj na staro mestno jedro Škofje Loke, ki je en velik živi muzej v malem, najdemo veliko zanimivosti. Če pa se preveč dolgo zadržimo v katerih od kavarnic, najbolj znamenito, Homanovo hišo, vodi bivši smučarski skakalec Cene Prevc, torej še zmeraj lahko, ko pade mrak, obiščemo Loški grad. Le za obisk se je treba pravočasno dogovoriti.
