Potem ko je Rončević v šolsko polje odvrgel svojih bombastičnih deset ministrovih zapovedi, z javnostjo, tudi strokovno, komunicira le še po družbenih omrežjih. Čeprav za analize in strokovne razprave domnevno "ni časa", je našel čas za sestanek s predstavniki Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci in pogovor "o aktualnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja". Pedagoški establišment, tako stroki pravi sam, pa mu menda lahko "napiše dokument z operacionalizacijo vsakega izmed deset izhodišč za šolsko reformo" in ga pošlje na ministrstvo, to jim bo "v veliko pomoč". Pomoč v predalu, najbrž. Zraven odgovorov na izzive izobraževanja, ki jih je stroka že nanizala v nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja. Tega, da se strokovnjaki s katerim od njegovih izhodišč ne strinjajo, minister gotovo ni predvidel. Če bi želel, bi lahko pogledal tudi, kaj prinaša kurikularna prenova, in spoznal, da tudi ta odgovarja na marsikaj, za kar se zavzema njegova garnitura. A na rezultate novih učnih načrtov bržkone ne bo čakal, glede na to, da je želel ustaviti že implementacijo. Ustavitev mu ni uspela zato, ker so ministrovi ideji nasprotovali tudi v šolah.
Brez podpore vsaj nekoga – škofovska konferenca pač ne more biti dovolj –, bo minister težko izvedel svojo reformo, zato se zdaj obrača na učitelje in ravnatelje, le ti niso nič krivi, jim sporoča. Da je to le del predstave za javnost, dajejo vedeti besede, ki jih o učiteljih izreka predsednik vlade, tudi učitelji so namreč že "krivi" za slabe rezultate v znanju slovenskih otrok. Svojevrstno metanje peska v oči je "javnomnenjska raziskava", ki jo je minister naročil pri svojih nekdanjih sodelavcih oziroma poslovnih partnerjih – pred tremi leti je izstopil iz lastništva agencije, ki je anketo opravila –, ki je pokazala, da "45,9 odstotka vprašanih podpira prehod na osemletno osnovno šolo, 28,8 odstotka pa mu nasprotuje". Zakaj bi minister povprašal stroko, očitno mu je ljubši sistem, ko o strokovnih vprašanjih lahko razpredajo tudi branjevke na tržnici. Kolikšno podporo bi v tej njegovi javnomnenjski raziskavi dobila sedemletna osnovna šola, je zgolj retorično vprašanje.
Strokovnjaki, ki, nekateri že več desetletij, delujejo na področju izobraževanja in zdaj poslušajo, da ni časa za analize, strokovne pristope in razmisleke, poleg udara na svojo strokovnost doživljajo še strah, saj ne vedo, kaj jih pravzaprav čaka. Ob ministrovih napovedih v javnosti kroži mnogo različnih interpretacij, minister pa niti za direktorje zavodov, ki jim napoveduje spremembe, še ni našel časa. Doslej tudi še nismo slišali nobenih strokovnih podlag, ki bi podprle napovedi, minister pa svoj evangelij širi na komercialnih radijskih postajah, medtem ko se resnejšim medijskim hišam izmika ali jim postavlja svoje pogoje. Na radiu je tako govoril o diplomiranih ’megloslovcih’, a sam je, glede na to, kako na pamet uvaja reformo, doktoriran megloslovec. Ob tem se splošna javnost najbrž ne zaveda dovolj, da smo z rokohitrskimi napovedmi brez strokovnih podlag sedli na vlakec smrti, le da ta ni namenjen zabavi za vse in ga bo veliko težje ustaviti kot le s pritiskom na gumb.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
