(ŠESTI DAN) Maribor po Arsenoviču: Kdo in kako si upa naprej?

Z umikom Aleksandra Saše Arsenoviča se v Mariboru odpira bistveno več od tekme za izpraznjeni županski stol. Končuje se obdobje človeka, ki je Maribor izrazito zaznamoval, ga premikal, vznemirjal, pogosto razjezil, a mu otežil udobno ponavljanje, da se tukaj nič ne da. Uspešen, markanten, kontroverzen: vse troje hkrati. Kdor bo iz njegove pestre politične biografije izbrisal rezultate, bo pisal pamflet. Kdor bo zaradi rezultatov izbrisal vse drugo, bo pisal reklamni prospekt. Njegov najpomembnejši dosežek je bil premik v predstavljivem. Maribor je predolgo gojil občutek, da je resno urbano življenje nekje drugje, praviloma uro vožnje severneje. Ali pa v Ljubljani. Morda v Zagrebu. Doma pa nam pripadajo predvsem spomini na industrijsko moč, pritoževanje nad Ljubljano in sprijaznjenost z manjšim. Svojevrstna cona udobja, da se "tukaj dobro spi, živi in spije dober špricar". Arsenovič je v mešanico ranjenega ponosa in samozadostnosti posegel s podjetniško nestrpnostjo. Hotel je videti narejeno. Imel je idejo, vizijo, ambicijo, okus, operativni pogon in dovolj trme, da projekti niso ostajali le na predstavitvah.

Maribor je hotel biti kot Gradec, le parkiral bi še naprej zastonj. V tej nekoliko krivični, a dovolj povedni poenostavitvi je del zgodbe osmih let Saše Arsenoviča. Mesto si je želelo urejenosti, živahnega središča, obiskovalcev, investicij in samozavesti, obenem pa je spremembe pogosto sprejemalo z zadržkom človeka, ki bi novo življenje, vendar brez posega v stare navade. Parkirnina pod Pohorjem je bila droben, vsakdanji opomnik, da ima razvoj po meri SA (in primerljivih mest) tudi cenik. Bil je simbol konca neke samoumevnosti. Čas z Arsenovičem je bil šolanje zanj in za nas. Bil je čas preobrazbe, njen rezultat je stvar bitke za interpretacijo, ki se pri SA vedno vrti med prenovljenim, vidno lepšim mestom in (ne)posluhom za mehko tkivo mesta. Kaj (vse) točno to je? Kolikor ljudi, toliko mnenj. 

Prenovljeni Lent je najbolj očitna podoba te spremembe: prostor, na katerem se lahko drugače živi, hodi, srečuje. Pomen takšnih posegov presega tlakovce. Urejeno mesto svojim prebivalcem sporoča, da je vredno vlaganja, pozornosti, pričakovanj. Po desetletjih razlaganja izgubljenih priložnosti in jamranja je bilo to politično dejanje par excellence. O zaprtju in prenovi Lenta so govorili mnogi, Arsenovič je to naredil. Nepovratno zaprtje Koroške? Podobno. Seveda mesta ni prenovil sam. A politično odgovornost, da se nekaj premakne, nekdo mora prevzeti. Župan. Lahko bi rekli, da je Maribor iz ostankov socialistične zaspanosti potiskal v kapitalizem graškega (kje tudi (neo)liberalnega) tipa. Vendar je treba s takšno oznako previdno. Delavska zgodovina ni bila mestna napaka in socialna občutljivost ni razvojna ovira. Tudi odpor do novih stroškov ni vedno dokaz provincialnosti. Maribor je dobro poznal kapitalizem že takrat, ko mu je ta zapiral tovarne. Arsenovič mu je skušal pokazati še njegovo privlačnejšo, podjetno, predvsem potrošniško stran. 

Mesto prihodnosti mora biti uporabno tudi za človeka, ki v njem ne kupuje stanovanja kot naložbe, ne odpira lokala in ne prihaja za podaljšani konec tedna. Za mlado družino, upokojenca, delavko, študenta. Ob lepšem središču potrebuje dostopno bivanje, dobre medčloveške odnose, zanesljiv avtobus, urejeno sosesko, javne storitve in delo, zaradi katerega izobrazba ne postane vozovnica za selitev. Arsenovičev model je imel meje in (samo)omejitve. Kar je paradoks, ker je padel ravno pri sposobnosti (samo)omejevanja. Samozavest je (pre)večkrat zavila v oholost. Odločnost je postala nepotrpežljivost do ugovora, operativnost občutek, da je razprava izguba časa. Investicija izboljša prostor; način odločanja določa, ali jo bodo ljudje sprejeli kot svojo. Naslednik bo prevzel tudi dolgove, obveznosti, stroške vzdrževanja in projekte, ki še zahtevajo denar. Razvojna politika se ne izmeri samo ob odprtju, ampak v letih za tem, ko mora občina poleg novega vzdrževati staro in zagotavljati vsakdanje storitve. Da se politični iztek župana, ki je tako zaznamoval MB-razpotja po vstajah in vstajniškem županu, končuje na prašičji farmi na Studencih, ima skoraj groteskno dramaturgijo. Od višine se zvrti, je znan refren. Je postalo dovoljeno preveč in vse? Človek, ki je želel poosebljati prihodnost, se je pogreznil v zgodbo, katere kulisa je daleč od mestnih razglednic. Groteska ni pravna kategorija in kriminalistična preiskava še ni obsodba. O tem bo odločilo sodišče, politično sodbo si je SA z umikom prihranil.  

Zakaj se je nazadnje odločil, da ne bo nadaljeval, najbolje ve sam. Dolgo odlašanje dopušča razlago, da se želji po tretjem mandatu ni zlahka odpovedal. Je pa s svojo odločitvijo spremenil naravo volitev. Dokler bi kandidiral, bi bila tekma predvsem referendum o njem. Zdaj se bodo morali njegovi morebitni nasledniki precej bolj ukvarjati sami s seboj. Odprti prostor vabi različne osebnosti in politična zaledja. Zanimivo bo, kdo bo znal povedati, kaj od zadnjih osmih let bo nadaljeval, kaj popravil in čemu se bo odpovedal. Znameniti nemški sociolog Weber je politiko opisal kot "močno in počasno vrtanje trdih desk", ki zahteva strast in občutek za mero. Mariborski kandidati bi morali ta stavek vzeti kot opis delovnega mesta. Arsenovič je pokazal strast in sposobnost vrtanja. Njegov naslednik bo moral dokazati še, da zna okoli skupnega dela zbrati dovolj ljudi, prenesti nadzor ter pustiti za seboj ustanove, ki delujejo tudi brez njegove osebne intervencije. Mesto ne more vsakih nekaj let znova staviti vsega na značaj enega človeka. 

Arsenovič je imel navijače in sovražnike, v klubu vmes jih je bilo (naj)manj. Nihče pa ravnodušen. To ni bilo obdobje lera in tišine. Zategadelj je Maribor spet na prepihu. Arsenovič je dvignil pričakovanja in rezultate. Kdor prihaja za njim, bo moral pokazati, da jim je dorasel. Tudi ko bo treba storiti kaj manj priljubljenega, kot je obljubiti brezplačno parkiranje. Tokratna menjava oblasti bo test dozorevanja mesta. Povsem možno pa tudi novega obrata naprej v preteklost. Tudi tega je Maribor "sposoben".