Uroš Gramc
Kanada tretjič gosti svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu, ki ima več kot stoletno zgodovino. Leta 1974 je bilo in tudi letos je v Montrealu, leta 2003 je bil prizorišče Hamilton. Čeprav sta prvenstvi v drugem največjem mestu v državi narazen kar 52 let, pa imata nekaj skupnih točk. Največja je krog okrog hriba Mont Royal, v katerem se še danes vrtijo kolesarji in ki bo spet kronal prvaka z enoletnim lastništvom mavričaste majice. Druga je Belgijec Eddy Merckx, ki je pred več kot pol stoletja osvojil svoj tretji naslov, s čimer se je izenačil z Alfredom Bindo in Rikom Van Steenbergenom, še danes pa je v družbi rekorderjev, katerim sta se pridružila še Oscar Freire in Peter Sagan.
Belgijca favorita številka ena
Peterica je do nedavnega pripravljala prostor za novega člana elite, toda Tadej Pogačar po poškodbi seveda ni odletel čez lužo. "Z njim bi se mi borili za srebro," legendarni 81-letni Belgijec ni mogel mimo omembe prvega kolesarja sveta. Z "mi" je seveda mislil na reprezentanco Belgije. S prvakom iz leta 2022 Remcom Evenepoelom, ki je v nedeljo četrtič zapored osvojil zlato v kronometru, in odličnim vsestranskim Woutom van Aertom, podprvakom iz leta 2020, ocenjuje, da imajo "odlične možnosti za uspeh, 50-odstotne, kar sploh ni slabo".
V konkurenci 59 reprezentanc, ki se vse borijo za isti cilj, res ni slabo, četudi vse nimajo realnih možnosti za tak uspeh. A Belgija nima le enega nasprotnika, pač pa sedem reprezentanc z istim, največjim številom kolesarjev (8) in še katero drugo. Pa tudi kakšnega posameznika iz manjših ekip, Mehičan Isaac del Toro je prejšnjo nedeljo osvojil VN Montreala, ki je potekala po praktično identični progi. Kaj pa Slovenija? Morala bi imeti najštevilčnejšo zasedbo na startni listi, a ima brez Pogačarja, ki je imel kot prvak posebno kvoto, ter po odpovedi Jakoba Omrzela "le" sedmerico.
"Naredimo najboljše, kar lahko"
Ta po imenih ne sodi ob bok Veliki Britaniji, Franciji, ZDA, Italiji, Nizozemski ... seveda Belgiji, a to še ne pomeni, da je brez možnosti za vrhunski rezultat. Največ bo odvisno od prvega aduta Primoža Rogliča, ki je sicer bolj osredotočen na večdnevne preizkušnje, toda tudi na enodnevnih se odlično znajde. V svoji zbirki lovorik ima tako imenovani spomenik Liege-Bastogne-Liege, na SP je bil najboljši šesti leta 2020 v Imoli. "Dejal bom v mojem stilu - osredotočimo se nase in poskusimo cela ekipa narediti najboljše, kar lahko. Da delamo stvari, za katere se bomo zmenili. Slej ko prej bodo noge pokazale dejstva oziroma mesta, ki jih bomo lahko skupaj dosegli," je povedal Primož Roglič.
Samozavest mu v osmem nastopu na SP lahko vliva dobra forma, ki jo je pokazal z drugim mestom v skupnem seštevku na Vuelti, čeprav ni nujno, da bo v tem slogu dirkal v Kanadi. Ko je leta 2024 zmagal v Španiji, je nato v Švici osvojil le 64. mesto. Boljše mu je šlo lani v Ruandi (11. mesto), pa je po francoskem Touru odpeljal le klasiko San Sebastian sredi avgusta. "Zame se je Vuelta letos odvila izjemno, take si ne bi mogel zamisliti pred startom. Izjemno sem vesel, bila je super trening. Zdaj pa bomo videli, ali sem se uspešno in dovolj spočil. Tanka je meja, če si dovolj spočit ali pa si malo prestopil mejo in se pretreniral. Pustimo se presenetiti, kaj nam bo prinesla nedelja," je previden 36-letni Zasavec.
Čez lužo ne bo prvič tekmoval, bo pa prvič dirkal, saj je tam nastopal še kot smučarski skakalec. Zaključni krog v Montrealu s 13,4 km in 269 metri višinske razlike (profesionalci jih bodo odpeljali dvanajst) se mu zdi težek, je dejal po sredinem treningu. Takrat je bil še utrujen po letu iz Evrope, a do nedelje se bo že spočil. Več izkušenj z dirkanjem v Kanadi ima Matej Mohorič, ki mu VN Montreala sicer ni preveč pri srcu, saj so vzponi pretežki zanj, a tokrat bodo štirje krogi manj, kot so na preizkušnji svetovne serije. Največ težav kolesarjem povzročata vzpona Camillien-Houde (1,7 km, 7,4 odstotka naklona) in pol krajši Chemin de Polytechnique z najstrmejšim delom z 11 odstotki.
Spomin na trpljenje ni zbledel
Z dirke jih pozna tudi Matevž Govekar. "Če ne drugega, sem se spomnil, kje zapečejo noge," je po uradnem treningu na trasi dejal Primorec, ki je bil v reprezentanci ob obeh slavjih Pogačarja. "Proga je težka, je pa tudi hitra. Klanci niso najdaljši, se pa vrstijo eden za drugim. So kot visokointenzivni intervali, vmes pa ni veliko časa za počitek in je dirka na izčrpavanje." Luka Mezgec pa to progo pozna že od leta 2013. Ko je vstopil v svetovno serijo, je edinkrat odpeljal VN Montreala, saj ta ni za sprinterje. Zdaj jo bo še ob slovesu, svetovno prvenstvo bo njegova predzadnja dirka v karieri, evropsko naslednjo nedeljo v Sloveniji zadnja.
"Brez Tadeja, če eden od naših pride v top osem, bo super rezultat"
"Občutki so samo sladki, komaj čakam, da bo konec. Zelo zadovoljen sem, da lahko kariero končam v dresu slovenske reprezentance, v podporo najboljšim kolesarjem na svetu. Komaj čakam, da še zadnjič zavrtim pedale," je povedal 38-letni Kranjčan, ki lastnih ambicij po rezultatu nima več. Meni, da kdo od Slovencev lahko poseže visoko, čeprav ne kotirajo najvišje. "Favoriti so znani. Brez Tadeja, če eden od naših pride v top osem, bo super rezultat," je dejal Mezgec.
