Ko to pišem – torej v četrtek zjutraj –, še ne morem vedeti, kako so/bodo poslanci glasovali o predlagani ureditvi oziroma prepovedi izobešanja tujih, neslovenskih državnih in drugih, nedržavnih, simboličnih zastav nad vhodi v slovenske javne ustanove. Glede na obstoječe razmerje sil pa lahko domnevam, da se je/bo parlamentarna večina strinjala z idejo. Zaskrbljeni vladni predlagatelji so namreč prepričani, da je ta praksa neprimerna. Ergo, treba je popraviti 14. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH).
Kdo je najbolj pameten
Recimo, da je to vredno nekega razmisleka. V Sloveniji se radi ukvarjamo z ne nepomembnimi zadevami v zvezi z državnimi simboli, ki pa so sicer zanimive in pridejo prav za prestiž dokazovanja, kdo je najbolj pameten.
Zakon je res zmeden in potreben amandmiranja. Jaz osebno imam specifične pomisleke, ki z odločanjem o izobešanju drugih zastav nima nobene zveze. Dejstvo je namreč, da se razen estetsko izobraženih sitnežev skoraj nihče ne zaveda, da ima Slovenija obupno grd grb in zafurano zastavo. Toda na te izboljšave oziroma popravke lahko kar pozabimo. Smešno, če že ne moteče je namreč tudi to, da ZGZH definira tako imenovano slovensko narodno zastavo – namreč belo-modro-rdečo, v bistvu rusko, panslavjansko trobojnico brez državnega grba – in kao fleksibilno, liberalno, neregulirano, privatno uporabo te. Kot da smo leta 1848, ko jo je Lovro Toman revolucionarno prvič izobesil na današnji Volkovi ulici.
Nekoč na pol droga
Prvopodpisani pod predlog – kdo drug kot Zoran Stevanović – ima enkrat za spremembo vsaj do neke mere prav, ko pravi, da na tem področju obstaja "pravna praznina".
Leta 1994, ko je bil ZGZH sprejet, še ni bilo v navadi, da bi javne ustanove na tak način izražale podporo tem ali onim državam ali skupnostim. Zato to v zakonu sploh ni (bilo) omenjeno. Po 11. septembru 2001 je bilo sicer veliko izražanja solidarnosti z ZDA, tudi uradnega, vendar na klasičen način. Bil je dan žalovanja, bile so zastave na pol droga (slovenske, da ne bo pomote). Tistega leta je bila v Ljubljana prva Parada ponosa pri nas, vendar je trajalo vsaj do leta 2014, ko je Zoran Janković na Magistratu izobesil mavrično zastavo in razglasil Ljubljano za LGBT prijazno mesto. Mavričizacija pročelij je postala stalna junijska praksa ministrstva za kulturo leta 2022 pod patronatom Aste Vrečko – do letos, ko je njena naslednica IFJ to prakso skenslala –, leto pozneje pa je s tem začela tudi Nataša Pirc Musar. Njeni predhodniki tega seveda niso počeli. Pa čeprav niso bili homofobi.
Navada ali moda
Izobešanje tujih državnih zastav je mogoče natančneje datirati: po 24. februarju 2022 je na poslopju vlade visela ukrajinska zastava, po začetku (ali zaostritvi) genocida pa palestinska. Takrat je to bilo že zdavnaj v navadi – da ne rečem v modi –, vendar tudi bolj komplicirano oziroma politično niansirano. Ko sta se Hamas in IDF že maja 2021 (sicer že n-tič) nadintenzivno raketirala, je Janševa vlada v znak solidarnosti izobesila izraelsko zastavo – medtem ko je Golobova vlada niti po Hamasovem pokolu 7. oktobra 2023 s čez tisoč žrtvami ni izobesila. Izraelske zastave ni bilo takrat na nobeni slovenski javni ustanovi. So se pa po začetku genocida z izraelskimi povračilnimi ukrepi za iztrebljenje Hamasa pojavile palestinske zastave. Pa ne samo na Gregorčičevi 20-25, 1000 Ljubljana.
Podpora ali nepodpora
Izobešanje ali neizobešanje tujih državnih in nedržavnih zastav na javnih ustanovah je uradna podpora ali nepodpora dotični državi in družbeni vrednoti. To je menda jasno. Ne razumem pa nečesa drugega. Zakaj sploh predlagatelji menijo, da bi se politične instance morale vzdržati neverbalnega, pravzaprav dekorativnega izražanja stališč?
Ideja je bizarna. Čemú to urediti oziroma prepovedati, ko pa se po drugi strani dobesedno nikoli ne vzdržijo besednega izražanja stališč do česarkoli? Vključno s taistimi podporami in nepodporami državam in družbenim vrednotam? Never, ever. Zavzemanje in izražanje stališč je neizogiben del njihovega poklica. Zakaj zdaj naenkrat domoljubno in suverenistično slepomišijo – da, s prstom kažem na Resničarje! –, češ, to je vendar Slovenija, zato ne moremo in ne smemo izobešati enih ali drugih zastav na javne ustanove, ker se v državotvornem smislu to pač ne spodobi. Karkoli že je namen podpore ali nepodpore. Pa če je mišljen še tako moralno in dobronamerno.
Kot da ne bi bilo izražanje stališč nekaj najbolj normalnega ali vsaj običajnega. Neglede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
