Z izjemo mojih prvih šest, sedem let življenja, ko nisem imel niti koščka "prava glasanja", kaj bom oblekel in so čez mojo zadnjico ter koščene noge visele hlače, ki jih je povečini sešil dedek, večkrat iz ostankov blaga za moške obleke, so mi bile vedno najbolj pri srcu kavbojke. In še vedno so. V vseh letnih časih in vremenskih (ne)prilikah. Podobno, kot gre v reklami za Drei Wetter Taft - laka za lase.
Carrera s trga Ponterossa
Kakopak so se kavbojke, ki smo jih nosili pionirji in pionirke v sedemdesetih letih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, od današnjih močno razlikovale. Pa ne zato, ker bi se v teh letih kavbojke znanih znamk tako zelo spremenile, ampak preprosto zato, ker jih pri nas povečini niso imeli. To, kar so prodajali v sicer številnih trgovinah s tekstilom, je bilo dokaj daleč od onih "pravih", pa tudi blago, iz katerih mi je potem dedek hlače sešil, je bilo vse prej kot pravi denim. No, a da ne pretiravam, če jih ni bilo mogoče dobiti pri nas, smo jih (tudi) Štajerci veliko kupovali čez mejo, v Avstriji ali Italiji.
Spomnim se, da so bile v sedemdesetih zelo popularne kavbojke znamke Rifle, nekoliko kasneje pa nič manj wranglerce. Oboje smo na naših koncih povečini kupovali v Avstriji, v Italijo pa smo hodili po kavbojke znamke Carrera – predvsem na znameniti tržaški trg Ponterosso. Te so sicer imele eno neprijetno lastnost, saj se vam je lahko zgodilo, da so po enem ali dveh pranjih postale zelene.
Bele boksar'ce in 501 s šodrom
Potem pa je v naše domove vstopila kabelska televizija in z njo tudi MTV ter reklame. Za kavbojke je bila še prav posebej oh in sploh fantastična reklama za Levi's 501 z Nikom Kamenom, v kateri vstopi v pralnico in sleče svoje leviske. S kovinskimi gumbi, ne na zadrgo. Pod njimi seveda ni nosil navadnih gat, ampak snežno bele boksar'ce. Še prej je slekel črno majico in jo skupaj z leviskami, pospremljen s poželjivimi pogledi ženskih uporabnic pralnice, vrgel v boben pralnega stroja. A to še ni vse, tja je iz papirnate vrečke vsul v boben tudi kamenje, saj je šlo za "stone washed" kavbojke. Seveda smo vsi mulci v istem trenutku, ko smo reklamo prvič videli, hoteli imeti leviske - in k sreči se jih je kmalu dalo pri nas dobiti. Za naše tržišče so jih namreč šivali v varaždinskem Varteksu in tako so lahko socialistični mladci sredi osemdesetih, v cvetu svoje pubertete, naokoli paradirali s čisto pravimi petstoenkami, nekateri celo z belimi boksar'cami spodaj. Če jih je kdo tudi pral skupaj s "šodrom", pa ne vem, a zagotovo takšno početje doma ni bilo niti približno dobro sprejeto.
Guljenje žametk
Občasno, predvsem v zimskih mesecih, pa so kavbojke zamenjale žametke. Seveda tudi izbira teh ni bila niti približno takšna, kot smo je vajeni zdaj. Običajno sta bili na voljo le dve barvi, rjava in črna, izjemoma tudi siva, in podobno je bilo tudi z žametom, ki je bil na razpolago v trgovinah z blagom. Je pa bila pri žametu vendarle nekoliko širša izbira. Lahko ste namreč izbirali med ozkim in širokim, tu in tam so imeli celo gladkega. A slednjega smo bolj povezovali z rockovskimi zvezdami iz sedemdesetih, tako da mulci socializma po gladkem žametu nismo posegali. So pa imele žametke še eno zanimivo lastnost, saj so se na sprednji strani kaj hitro pričele "guliti". Najprej samo na enem mestu, a smo tisti drobni, sramežljivi začetek šibkosti blaga kaj hitro z dodatnim praskanjem razširili, tako da smo po eni zimski sezoni povečini vsi hodili naokoli z žametkami, ki pa na naših socialističnih pubertetniških bedrih žameta niso imele. Vse v maniri tiste dobro znane mantre: Pamet je boljša kot žamet.
Kasneje, ko sem bil že v srednji šoli, se je dalo dobiti tudi žamet vinsko rdeče barve. Seveda mi je dedek iz njega sešil hlače po meri in v kombinaciji s črnimi škornji in dolgim črnim plaščem so se mi zdele fantastično frikovske.
