Že človek kakor na špancir na Luno gre letet, nam je nekoč pel Ježek. Sicer na Luni nismo bili že več kot pol stoletja, kot kaže, pa se bo vendarle to kmalu zopet zgodilo – če si slučajno prej sveta ne poženemo v zrak. Poleti na Luno so bili (in bodo) seveda daleč od špancirjev, je pa res, da je od njegovih časov vsaj potovanje z letali postalo nekaj tako vsakdanjega, kot je to špancir. Le da je letenje dražje in tudi več svinjarije pusti za sabo. Mnogo več.
Maribor–Skopje
Prvič sem letel nekje v prvi polovici osemdesetih – od Maribora do Skopja, z vmesnim postankom v Sarajevu. Da, to so bili še časi, ko so z mariborskega letališča redno vzletala letala, ki niso zgolj krožila nad mestom.
Dokler stevardese ne prebledijo in se ne pripnejo na svojih sedežih, je vse v najlepšem redu
Za prvo srečanje z Dedalovimi prostranstvi morda letalo, s katerim smo leteli, ni najbolj primerno. Šlo je namreč za Dash 7 Inex Adrie, nekdanji ponos slovenskega neba. Letalo s propelerji, ki ga je po zraku kar dobro premetavalo. A so me bolj izkušeni "letalci" podučili, da moram vedno gledati stevardese. Dokler ne prebledijo one in se ne pripnejo na svojih sedežih, je vse v najlepšem redu. In naše so se prijazno smehljale, na koncu pa nam pred pristankom razdelile bombone. Sopotnik na sedežu poleg mene je pripomnil, da verjetno zato, da si ne pregriznemo jezikov, meni pa se je pristanek zdel kar soliden - a sem bil še neizkušen aviatik.
Nebo nad Minneapolisom
Stevardese pa so se pripele na svojih sedežih na enem izmed poletov iz Beograda proti Mariboru. Res nas je dobro premetavalo, dvigovalo in spuščalo, na srečo pa nismo leteli s prej omenjenim letalom Dash 7, ampak je bil to JAT-ov DC-9.
Še bolj neugoden je bil pristanek na letališču v Minneapolisu. Mahali smo s krili, kot da pilot nekoga pozdravlja, in če ste gledali skozi okno, ste en trenutek zrli v modro nebo, nekaj sekund kasneje pa na gozdna prostranstva ameriške zvezne države Minnesote in jezera v bližini mesta – zanimivo, da se eno imenuje Medicine Lake. Potolažila me ni niti pripomba Američanke, verjetno domačinke, ki je sedela zraven, da je že vsaj stokrat pristala na tem letališču, a da kaj takega še ni doživela.
Kubanski časovni stroj
Dokaj bizarna pa je bila moja kubanska letalska izkušnja. Ta karibska država se je s svojim voznim (in letalskim) parkom zaustavila nekje na koncu petdesetih let prejšnjega stoletja in po njihovih cestah, pa tudi na nebu, vozijo in letijo muzejski primerki. Temu primeren je bil tudi polet iz Nueve Gerone na Isli de la Juventud v Havano.
Na letališki stezi nas je ponosno čakal DC-3 s spuščenim zadnjim delom, skozi katerega smo vstopili v časovni stroj, ki nas je popeljal dobrega pol stoletja nazaj, še v čase pred prvim "špancirom" na Luni. Ko sem sedel na svoj sedež, sem se počutil rahlo astronavtsko, saj je bilo celo letalo kar konkretno nagnjeno nazaj, so bili pa sedeži prekleto mehki in udobni. Mnogo bolj od teh novejših, pa tudi za noge je bilo prostora več kot dovolj. Pilot je zapeljal na vzletno stezo, in ko smo nekoliko pridobili na hitrosti, se je zravnalo tudi letalo in se nato vzpelo na modro kubansko nebo. Leteli smo nizko, tako da sem v sinjih modrinah karibskega morja pod nami skoraj lahko opazoval ribe, tisto pravo presenečenje pa nas je šele čakalo. Kmalu po vzletu so se nad nami vklopili ventilatorčki - podobni tistim na baterije, ki jih lahko nosimo s sabo – in nas cel polet do kubanske prestolnice prijetno hladili.
Seveda bi marsikdo pomislil, da je bilo letenje s tako starimi letali nevarno. Morda je res, po pravici povedano, pa me ni bilo niti malo strah. Če bi namreč videli, kaj vse se premika po kubanskih cestah, bi kaj kmalu ugotovili, da MacGyver na Kubi ne bi imel niti za burek.
