Gregor Grosman
Majica z napisom Zadnja vožnja in podobo Marpromove šestke ga je pričakala kot presenečenje sodelavcev. Darko Farič si jo je zjutraj ponosno nadel, sedel za volan avtobusa G6 in se še zadnjič podal po znani mariborski progi. Tokrat vožnja ni bila le še ena v dolgem nizu, ampak sta ga vsak postanek in vsak prevoženi kilometer približevala koncu poklicne poti in upokojitvi.
Posebno opravo svojega stalnega voznika so hitro opazili tudi redni potniki. Nekatere iz središča Maribora pod Pohorje in nazaj prevaža že leta. Pravzaprav četrt stoletja. Eni so ga radovedno vprašali, kaj pomeni napis na majici, drugi so že vedeli, da se poslavlja. Segli so mu v roko in mu zaželeli vse dobro. "Vse redne potnike poznam," samozavestno pove 65-letni Farič. Nekaj jih je v vseh teh letih ostarelo skupaj z njim, drugi so nehali prihajati, na njihovih sedežih pa so se pojavili novi obrazi. Čeprav odhaja v pokoj, vrat še ne zapira povsem. Če ga bodo potrebovali, utegne občasno še priskočiti na pomoč. Po toliko letih očitno ni preprosto kar dokončno izstopiti.
Od delavnice do voznikovega sedeža
Njegova poklicna pot se ni začela za volanom avtobusa, temveč v delavnici. Leta 1976 je v Certusu postal mehanik vajenec. "Nato sem bil mehanik, končal pa kot voznik. Skozi sem dal vsa podjetja: od Certusa, Connexa in Veolie do Arrive in Marproma." Leta 1979 je v poklicni šoli za voznike opravil izpita kategorij C in E, vendar ga avtobusi takrat še niso mikali. "Nisem imel želje po vožnji avtobusa. Potem pa je prišla manjša bolezen, zaradi katere sem moral iz delavnice." Opravil je še izpit kategorije D in leta 2001 prvič sedel za volan mestnega avtobusa.
Če starejši od mladih to zahteva, vstanejo, sicer ne
Prve vožnje se še dobro spominja. Zaupali so mu starega oranžnega zglobnega MAN-a. "Mislim, da sem začel kot skakač prav na šestki. Pozneje sem vozil različne proge, zadnjih 25 let pa redno šestko."
Zglobni avtobusi, ki so se nedavno vrnili na mariborske ceste, zanj niso nič posebnega. "Ko se navadiš njihove dolžine, vožnja ni prav nič drugačna. Na začetku je morda nekoliko težje." Spominja se tudi nekdanjih ročnih menjalnikov, vendar jih ne pogreša. Razlika med starimi in sodobnimi avtobusi je velika. "Današnji avtomatski menjalniki lepo prestavljajo, brez cukanja. Stari sedeži so bili trdi, togi in manj nastavljivi, vse je bilo na vzmeteh. Današnji so mehkejši in udobnejši, zato po vožnji nisi več tako utrujen. Več udobja imajo tudi potniki."
V vseh teh letih je vozil avtobuse različnih proizvajalcev: MAN, Deutz, Mercedes, Scania, Volvo in Iveco. Voznik zvečer ne ve vedno, kateri ga bo pričakal naslednje jutro. "Pelješ, kar dobiš. Če je tvoj avtobus brezhiben, ga dobiš, sicer vzameš rezervnega."
Vozniki imajo svojega "pilota"
Električni avtobus je na progi G6 zadnja štiri leta. Ker ga morajo na končnem postajališču pri vzpenjači natančno postaviti pod polnilno napravo, so si vozniki delo olajšali z oznakami na vozišču. "Imamo svojega pilota," se nasmehne Farič in pokaže, kako se avtobus ustavi na pravem mestu.
Manj navdušen je nad prezračevanjem. Pozna pritožbe potnikov, da iz rež včasih piha prehladen zrak. "To je slabost električnih avtobusov. Klimatske naprave ne moreš posebej nastavljati, lahko jo le vklopiš ali izklopiš. Temperature zraka ne moreš uravnavati."
Hobiji po upokojitvi
Kot protiutež dolgim uram sedenja za volanom Darko Farič že vrsto let skrbi za dejavno preživljanje prostega časa. Vsak drugi dan se odpravi na pohod na Pohorje, rad pa sede tudi na motor. "Ko je čas, veliko potujemo. Smo skupina motoristov, ki se pogosto odpravi v Srbijo in druge države," pripoveduje.
Njegova velika strast je tudi ribolov na Dravi, za katerega si je pravkar kupil nov čoln. Je zvest navijač NK Maribor in si tekme rad ogleda na stadionu. "Upam, da bo NK Maribor letos prvak," se nasmehne.
Čaka ga še delo na velikem domačem vrtu. Skrbi, da bi mu bilo po zadnji vožnji dolgčas, zato nima. "V pokoju mi dela zagotovo ne bo zmanjkalo."
V zimskem času je pod Pohorjem veliko smučarjev, ki pa se na smučišče pripeljejo večinoma z lastnim prevozom. "Včasih so bili avtobusi polni smučarjev, danes večinoma pridejo z avtomobili do parkirišča." Koles na mestni avtobus ni dovoljeno vzeti, redno pa prevaža ljudi na invalidskih vozičkih.
In ko smo bili ravno pri zimi. Avtobusi mestnega prometa pozimi ne uporabljajo verig, imajo pa zimske pnevmatike. Te so še posebno pomembne na progah proti Kamnici in vzpenjači, kjer je več vzponov. Dež in sneg ne vplivata le na vožnjo, temveč tudi na število potnikov. "Ko je vreme slabo, je več potnikov, a tudi več avtomobilov. Promet je gostejši in zamude se hitreje naberejo." Sam se v mesto najraje odpravi z avtobusom. Avtomobil pusti doma.
Ko mesto še spi
Njegov delovni dan se začne, ko večina Mariborčanov še spi. "Ob 4.15 moramo biti v službi, kar pomeni, da vstanem med pol četrto in četrto. Človek se navadi." Prvi potniki vstopijo že pred peto zjutraj. Nekoč, ko so v Mariboru še delovali veliki industrijski obrati, se je mesto prebujalo še prej. "Prvi avtobus je vozil že ob 4.15."
Vozniku se skozi vetrobransko steklo razkrije mesto, kakršnega marsikdo ne pozna: skoraj prazne ulice pred zoro, prvi delavci na postajališčih, nato jutranja gneča, dopoldanski opravki in živahnejše popoldne. V vseh teh letih pa Farič z razgrajači ni imel večjih težav. "Včasih je na avtobus prišel kdo nekoliko pijan, danes niti tega skoraj ni več." Spremenile pa so se navade potnikov. Nekoč so se ljudje po vstopu pomaknili proti zadnjemu delu avtobusa in naredili prostor drugim, danes pogosto obstanejo že pri vratih. "Mladina se postavi in ne gre naprej. Potem moraš malo pritisniti in kaj reči, da se premaknejo in omogočijo vstop še drugim."
Danes redkeje vidi tudi, da bi mlajši starejšemu človeku sami odstopili sedež. "Načeloma ne vstanejo. Če jih kdo opozori, že, sicer pa pogosto gledajo stran. Če vidim stati človeka, na katerega moram med vožnjo še posebej paziti, se oglasim tudi jaz."
Poleti je med potniki veliko tujcev. Iz kampa in s Pohorja se vozijo proti mestnemu središču ter ga sprašujejo, kako dolgo traja vožnja in kje morajo izstopiti. Sporazumevajo se v angleščini ali nemščini, voznik pa jim pomaga po najboljših močeh.
Voznega reda ni mogoče vedno ujeti
Od glavne avtobusne postaje v Mlinski ulici do vzpenjače praviloma potrebuje 25 minut, občasno tudi pol ure. Vse je odvisno od razmer na cesti. Voznega reda zato ni mogoče vedno ujeti. "Ko je gneča, preprosto ne gre. Potniki so večinoma razumevajoči in ni veliko pritožb. Tudi opravičil zaradi zamud danes ne napišemo več toliko, včasih je bilo tega več."
Nekaj minut vzamejo tudi vse pogostejše nižje omejitve hitrosti. Na številnih mestnih ulicah velja omejitev 30 kilometrov na uro, tudi na Glavnem mostu. "Omejitev se moramo držati in zaradi tridesetice ali štiridesetice izgubimo nekaj časa. Je pa takšna vožnja varnejša."
Dolgoletna težava ostaja postajališče pri mariborski bolnišnici, kjer avtobuse pogosto ovirajo druga vozila. V zadnjem času so se po njegovih opažanjih razmere nekoliko umirile. "Med počitnicami ni bilo gneče, pa tudi zadnja dva tedna nismo imeli večjih težav."
Na trasi G6 stoji tudi eden od treh mariborskih stacionarnih radarjev. Farič pravi, da se ga je že navadil. Omejitev se drži in v vseh letih ni prejel kazni za prehitro vožnjo. Še bolj ponosen je na to, da ni povzročil nobene hujše prometne nesreče. "Zgolj kakšen dotik z ogledalom," skromno povzame desetletja na cesti.
Po spremembi voznih redov tudi ni več toliko neprekinjenega sedenja. "Zjutraj vozimo na pol ure, pozneje na 40 minut in imamo več odmora. Nekoč, ko smo ves čas vozili na pol ure, je bilo sedenja več."
Mesto se je spremenilo, potniki se vračajo
S svojega delovnega mesta je spremljal, kako se je Maribor spreminjal. Ulice so dobivale nova imena in prometne ureditve, izginjale so tovarne, menjevali so se avtobusi in prevozniki, spreminjali so se tudi potniki. "Ko sem začel voziti in smo ustavljali še v Svetozarevski ulici pri nekdanjem Večeru, so bili avtobusi tako polni, da si tega danes skoraj ne moremo predstavljati," se spominja časov, ko je mestni promet na delo in domov prevažal množice zaposlenih iz velikih mariborskih obratov. Toda v zadnjih letih opaža nov premik. "Zdi se mi, da se ljudje vračajo na avtobuse."
Na svoji zadnji redni vožnji je Farič znova odpeljal pot, ki jo pozna skoraj do metra natančno. Zavil je na ista križišča, odprl vrata na istih postajališčih in v ogledalih preverjal potnike, kot je to storil neštetokrat prej. Le bela majica z napisom Zadnja vožnja je razkrivala, da je ta dan drugačen.
