"Hospic ne sodi na rob družbe, temveč v skupnost." Besede varuhinje človekovih pravic dr. Simone Drenik Bavdek so po predstavitvi in spoštljivi, čeprav na trenutke težki debati o načrtovani hiši hospic v Bresternici vredne več kot enega branja. Ne zato, ker bi z njimi lahko odpravili vse pomisleke ljudi, ki bodo s stavbo živeli najbliže. Opominjajo nas na dvoje, kar mora v tej zgodbi obstajati hkrati: na sočutje do človeka ob koncu življenja in na pravico ljudi, ki bodo s hospicem živeli najbliže, da vprašajo, zakaj naj stoji prav ob njihovih domovih.
Smrt je eden zadnjih velikih tabujev naše družbe. Lahko jo odrivamo, dokler ne postane osebna, dokler ne pride čisto blizu. Ko dom napolnijo zdravila, negovalna postelja, neprespane noči, strah in nemoč, se naš odnos do minljivosti spremeni. Smrt ni več abstraktna beseda. Dobi obraz človeka, ki ga imamo radi.
Prostovoljci slovenskega društva Hospic Maribor že tri desetletja vstopajo prav v takšne domove. Ne prinašajo smrti. Ta je tam že prej. Prinašajo človeka, ki zna poslušati, bolniku bližino, svojcu oporo. Včasih samo prisotnost. V društvu že dolgo opozarjajo, da je strah pred hospicem pogosto pravzaprav strah pred umiranjem. Zato je bila predstavitev centra za demenco in regijske hiše hospic v Bresternici pomembna tudi zunaj meja tega mariborskega naselja. Pokazala je, kako težko nam je govoriti o minljivosti, ko se ji približamo na nekaj deset metrov od lastnega doma. Najbližji sosedje so spraševali, ali bodo njihovi otroci ob hospicu še lahko kričali, se igrali in brcali žogo. Nekateri ne želijo gledati pogrebnih vozil in biti vsak dan soočeni z odhajanjem. Takšne besede je najlažje razglasiti za brezčutne. Toda najprej jih je treba slišati in razumeti, šele potem je mogoče strah razgrajevati.
Hospic namreč ni hiša, ob kateri bi moralo življenje utihniti. Človek, ki umira, ni prenehal biti človek. Še vedno lahko želi skozi odprto okno slišati otroški smeh, pogledati drevo, začutiti pih vetra ali toplino sonca na obrazu, poslušati pogovor ljudi zunaj. Življenje ob umiranju se ne sme končati prej kot življenje samo. Pa tudi življenje okoli umirajočega se ne ustavi zato, ker se njegovo izteka. Živeti naprej morajo tudi svojci. Morajo v službo, po otroka, spati. Včasih človeka, ki ga imajo najraje, preprosto ne morejo več varno pustiti samega. Hiša hospic je odgovor tudi na to stisko. Je varen prostor, kjer lahko svojec za nekaj ur odide brez dodatne teže vprašanja, ali je človeka v njegovih zadnjih dneh pustil samega. Ve, da ob postelji ni samo medicinska oskrba, ampak tudi človeška bližina.
Na tem mestu je nujna poštenost do bresterniške zgodbe. Občina je krajane povabila na vsebinsko predstavitev centra za demenco in hiše hospic. Hkrati je že tekla javna razgrnitev lokacijske preveritve za stavbo hospica. Prav na dan predstavitve so neposredni sosedje dobili tudi obvestila o prostorskem postopku. Pri tako pomembnem projektu je šlo najmanj za nerodno časovno sovpadanje različnih občinskih služb. Rezultat je bil slab. Ljudje, ki bi hospic dobili za soseda, niso prišli samo poslušat, kaj hospic je. Želeli so vedeti, kaj bo stalo ob njihovih hišah.
Hospic ni hiša, ob kateri bi moralo življenje utihniti. Človek, ki umira, ni prenehal biti človek.
Dr. Renato Vrenčur je povedal jasno: "Center sploh ni sporen, vse dejavnosti niso sporne. Sporna je samo umestitev." Opozoril je na velikost stavbe, promet po ozki ulici in prostorski postopek. Kot strokovnjak za stvarno pravo meni, da občina z lokacijsko preveritvijo uporablja napačen prostorski instrument. To so vprašanja, na katera mora občina odgovoriti strokovno in konkretno. Tudi občinska dokumentacija opozarja, da bo hospic stal "znotraj relativno gosto poseljenega območja naselja Bresternica". Če mora biti arhitektura občutljiva do dostojanstva človeka, ki bo tam preživljal zadnje obdobje življenja, mora biti postopek občutljiv tudi do človeka, ki tam že živi. Dva tedna za pripombe temu standardu težko ustrezata, zato je prav, da je bil rok podaljšan. Občina mora zdaj odgovoriti na vprašanja o stavbi, dostopih in prometu. Sedanja zasnova je šele prostorska preverba, sledil naj bi arhitekturni natečaj, na katerem je mogoče iskati boljše rešitve. Najslabši odgovor na pomisleke pa bi bil, da bi po prvem odporu nad hišo hospic preprosto obupali.
Na vprašanje, ali umiranje sodi med nas, mora odgovoriti skupnost. Maribor, pravzaprav regija, hišo hospic potrebuje. Slovenija ima samo eno stacionarno hišo, Ljubhospic v Ljubljani. Za družino iz Maribora, Ptuja, Slovenske Bistrice ali Lenarta je pot v Ljubljano čas, ki ga ne preživi ob človeku, ki mu morda ostajajo dnevi. Varuhinja ima zato prav, ko pravi, da dostojno umiranje ne sme biti odvisno od poštne številke.
In Bresternica je lahko primeren prostor za takšno hišo. Ne kljub temu, da je v bivalnem okolju, ampak tudi zato. Ob zelenju, ob prihodnjem Centru za demenco in med ljudmi. Če hospic res ne sodi na rob družbe, ga ne moremo zavračati zgolj zato, ker bi nas njegova bližina soočala z boleznijo, umiranjem in smrtjo. Največja priložnost te bresterniške debate je, da zmoremo videti ranljivost drugega, tudi kadar se z njim ne strinjamo. In da se ob vprašanju stavbe pogovorimo tudi o nečem veliko težjem, o strahu pred minljivostjo. Kajti hospic ne prinaša smrti v skupnost. Smrt je v njej že od nekdaj. Hospic ni hiša smrti. Je hiša življenja, dokler življenje še je.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
