Barbara Bradač
Razprava o načrtovani regijski hiši hospic ob bodočem Centru za demenco v Bresternici je dobila odziv varuhinje človekovih pravic dr. Simone Drenik Bavdek. Potem ko so nekateri krajani, najbližji sosedje, na predstavitvi projekta opozarjali na posledice novogradnje za njihovo bivalno okolje, je varuhinja poudarila, da je treba ločiti legitimna prostorska vprašanja od predsodkov, povezanih z boleznijo, umiranjem in smrtjo.
"Hospic ne sodi na rob družbe, temveč v skupnost. Paliativno oskrbo moramo približati ljudem po vsej Sloveniji, saj dostojna oskrba ob koncu življenja ne sme biti odvisna od poštne številke," sporoča varuhinja. S tem se je odzvala na razpravo, ki se je razvila ob načrtih Mestne občine Maribor za center za demenco v Gradiču Sulkovsky in novogradnjo regijske hiše hospic na sosednji zeleni površini.
Prostorski pomisleki so legitimni
Varuhinja pri tem pomislekov prebivalcev ne zavrača. Po njenem so vprašanja o velikosti stavbe, prometu, dostopih, zelenih površinah in skladnosti s prostorskimi akti legitimna ter zahtevajo pregledne postopke, pravočasno obveščanje in dejansko možnost sodelovanja javnosti.
Prav to je bil tudi osrednji očitek dela krajanov na predstavitvi v Bresternici. Dr. Renato Vrenčur je poudaril, da ne nasprotuje hospicu kot dejavnosti, temveč njegovi umestitvi v strnjeno naselje enostanovanjskih hiš. Moti ga volumen predvidenega objekta, ki ga je primerjal z "berlinskim zidom" pred obstoječimi hišami, dodatna prometna obremenitev in poseg v sedanji značaj naselja. Kot pravnik je problematiziral tudi sam postopek. Meni, da lokacijska preveritev oziroma individualno odstopanje od prostorskih pogojev ni ustrezen instrument za umestitev takšnega objekta na območje, ki ga je novi OPN ohranil za enostanovanjsko gradnjo.
Neva Pipan, vsebinska vodja projekta na občini, je pojasnila, da srečanje prvotno ni bilo namenjeno lokacijski preveritvi, temveč predstavitvi vsebine centra za demenco in hospica. Dogodek pa je sovpadel z javno razgrnitvijo lokacijske preveritve, zato so neposredni sosedje pričakovali tudi odgovore o novogradnji. Občina je po srečanju že prejela pobudo za dodatno srečanje, namenjeno prav prostorskim vprašanjem.
Ko pomislek ni več samo prostorski
Toda razprava je segla tudi dlje. Nekateri prebivalci so se spraševali, ali bodo iz svojih domov gledali prihode pogrebnih vozil. Pojavil se je tudi strah, kako bo hospic vplival na vsakdanje življenje v naselju, ali bodo morali biti sosedje zaradi umirajočih bolj tiho, ali bodo otroci še lahko kričali, se igrali in brcali žogo.
Prav pri takšnih pomislekih varuhinja potegne mejo. "Pomisleki, ki izhajajo iz strahu pred umiranjem, bolnimi ljudmi ali pogrebnimi vozili, kažejo, kako nujna sta razumevanje poslanstva hospica in odpravljanje predsodkov. Umiranje in smrt spadata v skupnost, saj sta del nje, ker sta del življenja. Človekovo dostojanstvo pa mora biti varovano tudi ob njegovem koncu," poudarja Drenik Bavdek.
Tudi Neva Pipan, ki na mariborski občini vodi projekt, je že po predstavitvi zavrnila predstavo, da bi hospic pomenil nekakšno območje tišine. Ljudje v zadnjem obdobju življenja si želijo normalnosti in stika z običajnim življenjem, ne okolja, v katerem bi morali sosedje prenehati živeti tako kot doslej. Prav zaradi strahov in nepoznavanja je krajanom ponudila organiziran ogled Ljubhospica v Ljubljani.
Edina stacionarna hiša hospic je v Ljubljani
Varuhinja prizadevanja mariborske občine za vzpostavitev paliativne in hospic oskrbe pozdravlja. V Sloveniji namreč deluje samo ena stacionarna hiša hospic, po strokovnih ocenah pa bi jih potrebovali najmanj šest. To pomeni, da morajo bolniki in svojci iz severovzhodne Slovenije v najtežjem življenjskem obdobju pomoč iskati tudi daleč od doma. "V obdobju, ko je posameznik v hudi zdravstveni stiski ali se poslavlja od življenja, skupaj s svojo družino potrebuje predvsem podporo in mir. V tem obdobju so iskanje informacij o podpori, pogajanja z izvajalci storitev ali pogoste vožnje v Ljubljano breme, ki je dandanes za socialno državo, kot je Slovenija, enostavno nesprejemljivo," opozarja varuhinja.
Hospic pri tem ni bolnišnica niti dom za starejše. Namenjen je celostni podpori neozdravljivo bolnim v zadnjem obdobju življenja, ko oskrba doma ni več mogoča ali pomeni preveliko breme za bolnika in njegove bližnje. Hospic domače oskrbe ne nadomešča, ampak jo dopolnjuje s strokovno pomočjo, razbremenitvijo svojcev in varnim okoljem.
Dostojno umiranje ne sme biti odvisno od kraja bivanja
Varuhinja problem postavlja tudi v širši okvir človekovih pravic. Po nekaterih podatkih pri skrbi za starostno onemoglega, kronično bolnega ali invalidnega svojca sodeluje skoraj vsak deseti prebivalec Slovenije. Brez neformalnih oskrbovalcev sistem ne more delovati, njihove obremenitve pa ostajajo premalo prepoznane.
Država mora zato po mnenju Varuha pravičneje razdeliti skrb med formalne službe in svojce ter zagotoviti dostopnejšo pomoč na domu, patronažno službo, paliativno oskrbo, oskrbovana stanovanja in druge storitve v skupnosti. Varuh že dlje opozarja tudi na pomanjkanje kadra, dolge čakalne dobe za institucionalno varstvo in nezadostne zmogljivosti za negovalno, rehabilitacijsko in paliativno oskrbo.
Razlike med občinami so po oceni institucije tako velike, da kakovost življenja starejših pomembno določa že njihov kraj bivanja. Zato Drenik Bavdek decentralizacije paliativne oskrbe ne vidi zgolj kot vprašanje organizacije zdravstvenih in socialnih storitev, temveč kot vprašanje enakosti in uresničevanja človekovih pravic.
Ob vseh ostrih besedah o predsodkih pa varuhinja ne poziva k preslišanju sosedov. Nasprotno: vse vpletene poziva k spoštljivemu dialogu, v katerem je treba resno obravnavati njihove prostorske pomisleke in iskati rešitve. Državo pa poziva, naj zagotovi stabilno mrežo paliativne in hospic oskrbe po Sloveniji.
