Anita Kirbiš
Člani rodbine Stajan, po domače Lipnikovi, so se na praznik Marijinega vnebovzetja zbrali v rojstnem kraju Kapla na Kozjaku ob 100-letnici poroke Ivana in Ljudmile Stajan, dedka in babice (poročila sta se leta 1926). Pred 50 leti so se (tedaj na zlati poroki) nazadnje dobili vsi takratni družinski člani, bilo jih je 105, letos pa se jih je sredi avgusta zbralo kar 250 od 324 še živečih. Skupno šteje njuna družina že 357 potomcev. Rodilo se jima je 15 otrok, trije so umrli še v otroštvu, dvanajst pa si jih je ustvarilo svoje družine. To so bili težki časi, še posebej za tako velike družine, zato so odšli s trebuhom za kruhom. In vsem je uspelo, tudi daleč preko luže.
Tako kot mnogi v tistem obdobju so se tudi Lipnikovi razkropili po svetu. Dva sinova in hči so odšli v Kanado, ena hči živi v Avstriji, najmlajši sin pa je odšel v Nemčijo, od koder se je z družino po sedmih letih vrnil. Vsi so si ustvarili družine, nekateri tudi velike – rodilo se je 43 vnukov, 52 pravnukov in 63 prapravnukov. Ker so v tem letu izdelali družinsko drevo, ki bi ob normalni berljivosti merilo v dolžino osem metrov, so še posebej ponosni, da sta na veji že tudi dva praprapravnuka – eden v Kanadi, eden pa se je rodil slab mesec pred srečanjem tukaj v Sloveniji.
"Naši sestrični Lilijanci se je v letu 2024 utrnila misel, da prihaja jubilejno leto, in padla je pobuda, da se ponovno srečamo vsi Lipniki oziroma Stajani. V decembru 2025 smo se dobili najbolj zagreti organizatorji na prvem sestanku in ugotavljali, da bo to velik zalogaj. Razpredali smo o naših željah, kraju srečanja, logistiki; srečanje smo želeli izpeljati najbolje, kar se da. Skupaj z božično voščilnico smo sorodnikom razposlali vabilo. Nekateri sorodniki živijo tudi v Avstriji in Kanadi, zaradi slednjih smo sploh hiteli, da so si lahko pravi čas planirali in zagotovili letalske vozovnice. Vsak mesec so se rojevale dodatne ideje in pobude, mi pa smo se sestajali in usklajevali naš velik podvig. Ko smo spomladi ugotavljali, da je prijavljenih 250 članov družine z vseh koncev – samo iz Kanade nekaj manj kot sto sorodnikov, smo se zavedali, da delamo prav in da smo vsi željni snidenja in spoznavanja. Pred poletjem pa je šlo zares, razdelili smo si zadolžitve, določili kraj srečanja ter dodelali protokol. Bilo je dokaj naporno leto priprav, še posebej zadnji mesec, ko je bilo treba izdelati tudi finančno konstrukcijo. Splačalo se je, doživeli smo čudovito soboto praznika Marijinega vnebovzetja, kar nam je bilo v veliko veselje in zadovoljstvo," je o pripravah dogodka povedala ena vidnejših organizatork, vnukinja Brigita Stajan, poročena Žaucer.
Veliko družinsko srečanje so začeli s sveto mašo na Kapli, ki jo je daroval domači župnik Jože Motaln ob somaševanju kaplana Jožeta Urbaniča iz Selnice ob Dravi; slednji je poskrbel za angleško govoreče udeležence. Kot bralci berila v slovenskem in angleškem jeziku so se vključili tudi sorodniki. Starejše generacije, ki živijo v Kanadi (večina v Torontu), se družijo v klubih in še govorijo slovensko, medtem ko najmlajši skorajda več ne. Po maši so se odpravili na domačijo Lipnikovih otrok, kjer sta do konca svojih dni živela dedek in babica in kjer še danes gospodari mladi rod njunega sina, ki je ostal na domačiji. Z družino so jim pripravili čudovit sprejem, tradicionalno s kruhom in soljo. Ob pozdravnem nagovoru so se vrstili objemi, poljubi, vzdihi in vzkliki, saj so se nekateri sorodniki videli prvič. Z obiskom jih je počastil tudi župan občine Podvelka Miran Pušnik z družino. Druženje ob dobri hrani in pijači so nadaljevali pri Lovski koči na Kapli, kjer ni manjkalo veselja, prepevanja, plesa in klepetov pozno v noč. Tam so razpeli tudi slovensko zastavo z napisom Srečanje družine Stajan – s slovenskim in kanadskim grbom.
Leta 1949 je šel najstarejši Lipnikov otrok, sin Ludvik, s svojo bodočo ženo Slavko iz Dolenjske v Avstrijo, od tam pa migriral dalje v Kanado. Kasneje sta šla za njim v Kanado še brat Andrej in sestra Rozalija, vsi trije so tam ustvarili veliko družino Stajanovih, ki je bila na srečanju prisotna skorajda v celoti. Sprva je Ludvik garal v gozdu, podirali so drevesa tudi pri minus 40 °C. Če je bilo hladneje, so z delom prenehali zaradi konja, ki so mu nadeli ime Tito. Kasneje je zamenjal še nekaj služb, si zgradil svoj dom in leta 1968 ustanovil tovarno ABC Fire Door, kjer še danes izdelujejo protipožarna okna in vrata. Vodenje tovarne sta prevzela njegova sinova, danes pa jo vodijo že vnuki. Ludvik je bil srčen človek, ki je ostal do konca življenja pripaden svoji Sloveniji, radodaren do nje in domačega kraja. Pogosto je v Torontu prirejal slovenske večere ali bankete, zbrani denar je med drugim namenil UKC Maribor, pomagal pa je tudi pri asfaltiranju cesto na Kaplo. "Ponosni smo na našo rodbino, še posebej, da je prišlo iz daljne Kanade 23 družin, skupaj kar 84 sorodnikov, ki so pristali na bližnjih letališčih (Benetke, Gradec, Frankfurt) in bili nastanjeni v različnih hotelih v okolici Maribora. To pot so izkoristili tudi zato, da so otrokom, vnukom in pravnukom pokazali svojo domovino - našo lepo Slovenijo. Nekateri od njih so že pred družinskim srečanjem obiskali naše turistične kraje in znamenitosti, nekateri pa so ostali v Sloveniji kar do konca avgusta - na Pohorju, v Piranu, na Bledu ... Mladi so bili resnično navdušeni nad lepotami naše dežele, o katerih sta jim dedek in babica velikokrat pripovedovala," je polna vtisov pripovedovala Žaucarjeva.
