Borut Planinšič
Rajnka Juga je dala sijajne športnike. Nogometaše, seveda, še bolj košarkarje. Boks? Veljal je za enega najbolj priljubljenih športov od skrajnega juga pa gor do Maribora. Boksalo se je v dvoranah in šotorih, eden takšnih je stal na Taboru, pri Talisu. Legendarna je telovadnica ob Ruški cesti, boksarske dvoboje so uprizarjali v Hali C in na telovadišču Partizana ob Cesti zmage. Pa v kinu Udarnik, zares stari ljubitelji boksa se spomnijo še spopada Branik proti Železničarju pred 4000 ljudmi v Ljudskem vrtu. Na prostoru nekdanje skupne države je bilo tudi nekaj takih asov, ki so uspeli še v krutem profesionalizmu in se dokopali celo samega vrha, naslova svetovnega poklicnega prvaka.
Znameniti Hrvat Mate Parlov je seveda št. 1. Olimpijski zmagovalec iz Münchna '72 in šest let pozneje poklicni svetovni prvak v poltežki kategoriji. Srb Slobodan Kačar je šel v isti kategoriji po podobni poti: leta 1980 je v Moskvi stopil na Olimp, pet let pozneje pa postal svetovni prvak med profesionalci. Ko se je Jugoslavija poslavljala, je z boksom začel naš Dejan Zavec in leta 2009 postal svetovni prvak v velterski kategoriji. Že davno prej, leta 1998, je Hrvat Željko Mavrović dočakal boj za svetovnega prvaka z velikanom težke kategorije Lennoxom Lewisom. Skoraj tri desetletja pozneje je na sceno stopil novi težkokategornik iz Zagreba. Filip Hrgović. Mož strašnega udarca in še bolj silne trme, ki je naposled poplačana.
Ne, to ni zgodba Mika Tysona
Rojen leta 1992, sredi vojne, je veljal za debelinka, ki so ga vrstniki radi zbadali. Ne, to ni ravno zgodba Mika Tysona, sramežljivega fantiča z očali iz Brooklyna, na katerega so se spravljali in se je tudi zato vrgel v boks. A tudi Hrgovićeva odisejada ima elemente Tysona, do tega še pridemo. V soseski Sesvete na vzhodu Zagreba se je Filip, da bi shujšal, vrgel v šport. Poskusil je s košarko, z nogometom, s plavanjem. Ne, ni se še našel. Pri trinajstih pa je prestopil prag boksarskega kluba, kjer je deloval Leonard Pijetraj, trener s hudimi referencami: skozi njegove roke sta med drugimi šla Željko Mavrović in Mirko Filipović, mojster mešanih borilnih veščin. Hrgović je tam dojel, da je njegov drugi dom boksarski ring. To spoznanje je postavilo temelje nenavadne kariere in podviga, ki ga je prejšnji konec tedna izstrelil na svetovni vrh.
Rast, ki se je ustavila pri 198 centimetrih, in z njo veličasten doseg rok sta mu v boksu dajala prednost. Mikastenje v svetovni boksarski ligi, v dresu kazahstanskega moštva iz Astane, mu je dalo še mukotrpno osnovo, ki jo je unovčil minulo soboto v Londonu. A ni šlo hitro. Prvi vrhunec je dosegel leta 2015, ko je postal evropski prvak v supertežki kategoriji. Leto pozneje so prišle olimpijske igre. Rio 2016 so bili njegovi zadnji amaterski boji. Taktična zrelost in surova moč sta ga pripeljali do bronaste medalje. Na Hrvaško se je vrnil kot narodni junak, objemala ga je tedanja predsednica Kolinda Grabar Kitarović, a to je bil šele začetek nečesa veliko večjega. Olimpijski bron mu je odprl vrata v svet profesionalnega boksa, kjer so pravila drugačna, zaslužki večji, scena pa tako kruta, da te izpljune kot ničvredneža, če te ne oplazi zakulisna sreča.
Ponižan. Na dnu. Izčrpan
Na poklicni poti, ki jo je začel leta 2017, je dobil vzdevek El Animal. Žival. Pravšnji vzdevek za neusmiljenega, močnega, nepopustljivega borca. Debitiral je tako, da je že v prvi rundi nokavtiral tekmeca. Po Evropi, v Ameriki in na Bližnjem vzhodu so nasprotniki padali drug za drugim. Priložnost, da mu dodelijo spopad kariere, boj za naslov svetovnega prvaka, se je zdela logična. Toda v boksu je redko kaj logično. Težka kategorija se je zadnja leta soočala s številnimi političnimi in organizacijskimi zapleti, zaradi česar so morali vrhunski borci pogosto čakati mesece ali celo leta na svoje zakonite priložnosti.
Hrgović se ni pustil zmesti. Vadil in načrtoval je v svojih taborih v Miamiju in Zagrebu. Potrpežljivo je čakal, da se razplete situacija med prvaki težke kategorije. A čakanje te lomi. In skoraj bi ga zlomilo. Leto 2024 je bilo zanj najlepše in najhujše hkrati. V predlanskemu maju je dobil hčerko in mesec pozneje, pri 32 letih, končno dočakal boj za naslov svetovnega prvaka, neizprosno obračunavanje z Britancem Danielom Duboisom v Rijadu, prestolnici Savdske Arabije. Izgubil je v osmi rundi, rane na njegovem obrazu so bile takšne, da se je vmešal sodnik. "Bil sem ponižan. Na dnu. Izčrpan. Razmišljal sem, da bi končal z boksom. A takrat se je rodila moja hči. In rekel sem si: še enkrat bom poskusil. Zanjo. Rad bi jo naredil ponosno," se spominja prelomnih trenutkov kariere. Edinega poraza.
Pasovi v koš ... za novo priložnost
Težka kategorija sicer že dolgo ni več, kar je nekoč bila. Manjka borcev, kot so še tja do devetdesetih bili George Foreman, Evander Holyfield, Mike Tyson, Lennox Lewis ... Potem pa se je še vladar zadnjega obdobja, ukrajinski šampion Oleksandr Usik, pred dvema mesecema odrekel pasovom boksarskih združenj WBA, WBC in IBF. Češ, naj bodo na voljo še drugim naskakovalcem, sam ne zmorem braniti vseh vrhov. Prestol je bil naenkrat izpraznjen. To je bilo to, še druga priložnost za Hrgovića. V londonski areni O2 ga je prejšnjo soboto čakal neporaženi 21-letni Moses Itauma. Domači matador, eden največjih upov britanskega in svetovnega boksa, novi Mike Tyson in kar je še teh etiket, ki so mu jih prilepili. Teren za britansko zmago, za hrvaški poraz se je zdel pripravljen, čeprav ... kdo bi smel podcenjevati Hrgovića, moža silne desnice, ki ga je pripeljala do dvajsetih zmag, od tega jih je kar petnajst bilo z nokavtom.
Itauma je v bitko prinesel vlogo mladega favorita, marketinškega magneta Velike Britanije. Hrgović je v ring prišel z izkušnjami. In to je odločilo nenavaden dvoboj. Domačin se je zagnal s serijo udarcev, Hrvata v drugi rundi celo že poslal na pod. "Nisem bil kos njegovi hitrosti. Nisem videl njegovih udarcev," je priznal Hrgović. Toda Itaumi je zmanjkovalo sape. "Ne moreš boksati kot amater. Boksa se dvanajst rund, človek. Moči moraš razporediti. To je maraton, ne sprint," ga je okrcal Hrvat. "Lahko bi boksal z varne distance, saj je dobil prvih osem rund. A v deveti rundi je šel name, prsa ob prsa. Zelo lahkomiselno. To je neizkušenost. Mlad je še."
Aha, zato je torej Jeklena brada
Ko je zadel siloviti, čisti aperkat, tekmec pa se je ob tem le malce zdrznil, je Itauma dojel, zakaj Hrgoviću drugi vzdevek - Jeklena brada. Zaganjal in zaganjal se je vanj, a nič. Eksplozivnost se je obrnila proti njemu. Komaj je še dihal. Takrat so prišli trenutki moža, ki živi daleč od blišča, ki je kljub statusu zvezdnika ostal fant iz Sesvet. Taktično je premagal Britanca, se najprej ubranil silovitih napadov in nato tolkel v telo, da je tekmecu povsem pošla sapa. V deveti rundi se je Itauma že opotekal, šepal, se umikal v vrvi. Dokler niso iz njegovega kota v ring vrgli bele brisače. Znak predaje. Mosesa Itaumo so na nosilih odnesli iz dvorane.
Z veličastno taktično zmago je Filip Hrgović šele pri 34 letih postal prvi hrvaški svetovni prvak v težki kategoriji. Njegova pot iz zagrebške dvorane prek olimpijskega brona do svetovnega vrha je zaokrožena. Bila je zmaga trme, vere vase in garaštva. Nauki, kakršnih se je na svoji poti držal tudi Dejan Zavec. "Bog me je v vseh teh letih velikokrat vrgel na preizkušnjo. Vse sem jih prestal. Zato me je nagradil z naslovom svetovnega prvaka proti najbolj talentiranemu borcu generacije. Ni boljšega načina, kako postati šampion," je razložil Filip Hrgović. Seveda ni pozabil, da ga je gnala tista obljuba izpred dveh let: "Zdaj bo moja hči lahko ponosna. Njen oče je svetovni prvak!"
