To je bil še čas, ko je bila na madžarsko-jugoslovanski meji bodeča žica, v lesenih stražnih stolpih na vsakih sto metrov pa madžarski vojaki s kalašnikovimi, cariniki pa mrki, z brki in preiskujočih pogledov izpod obrvi. Seveda je bila takrat pred potjo v madžarsko prestolnico ena izmed pomembnejših reči, kako dinarje po čim bolj ugodnem tečaju zamenjati v forinte. Na domače banke se ni bilo mogoče zanesti, še slabši je bil menjalni tečaj na Madžarskem, na črnem menjalniškem trgu mariborske tržnice pa ni bilo o forintih ne duha ne sluha, tam so kraljevali "marke i šilinzi".
Forinti na črno
Zatorej smo se mladi mariborski upi jugoslovanske atletike morali znajti po svoje - kar pa se je tudi pričakovalo od "budučnosti socialističkog poretka". S podobnimi težavami menjavanja valut so se vsako leto srečevali tudi budimpeški mladinke in mladinci, prihodnost madžarske atletike, ko so vsako pomlad prihajali na priprave k nam – običajno nekam v Istro ali Kvarner. Tudi njihovi forinti niso bili na uradnem menjalniškem trgu SFRJ vredni piškavega oreha, a za vsak problem se najde rešitev – v časih socializma še prav posebej.
Kakšen mesec pred odhodom na priprave smo v Budimpešto poslali spisek, koliko forintov vsak izmed nas potrebuje – ponavadi za nakup Pickovih ogrskih salam in buteljk tokajca. Njih pa so čez nekaj mesecev, ko so prišli na priprave v Jugoslavijo, čakali dinarji v vrednosti forintov, ki smo jih dobili mi - preračunano po internem tečaju, ki je bil ugoden za vse.
Vegeta in cezar
Se pa je dalo v tistih časih na Madžarskem nekaj malega forintov za "đeparac" celo zaslužiti. Med madžarskim delovnim ljudstvom sta bila takrat najbolj iskana dva proizvoda delovnega ljudstva SFRJ. Badelov vinjak Cezar in jugoslovanski kulinarični hit, začimbna mešanica Vegeta iz Podravke. Tako so poleg športne opreme v torbah mariborskih atletinj in atletov vsakokrat na priprave v Budimpešto romali tudi steklenica cezarja in dve polkilogramski vrečki vegete. To kontrabantsko robo smo potem v hotelski sobi dali na mizo, zraven napisali ceno – seveda smo se že prej pozanimali, koliko je bila tisto zimo črnoborzijanska cena teh dveh dobrin – in običajno smo že čez dan ali dva na mizi namesto vegete in cezarja našli forinte, ki so jih pustile sobarice.
Zakaj prav cezar in vegeta, mi še danes ni najbolj jasno. Vinjak morda poleg okusa tudi zaradi rahlo nobel steklenice, ki jo je na vrhu krasil plastični zamašek v obliki kapitéla rimskega stebra, pri embalaži vegete pa ne moremo govoriti ravno o nekem oblikovalskem presežku, z izjemo logotipa z brkatim kuharjem, kot dodatek jedem pa mi tudi ni bila nikoli všeč - čeprav so okusi različni in madžarski je od mojega očitno krepko drugačen.
Male tajne
Morda pa je bila vegeta tako popularna, ker so na Madžarskem njihove televizijske antene lovile tudi program Televizije Zagreb in kuharsko oddajo Male tajne velikih majstora kuhinje z avizom, ki ga je odpel Arsen Dedić. Vodila sta jo kuharski mojster, danes bi mu seveda rekli chef, Stevo Karapandža, in neprekosljivi televizijski voditelj mehkega glasu Oliver Mlakar. Mirno in brez kričanja, tako značilnega za te nove kuharske oddaje, sta nas vodila skozi pripravo jedi. Pri Oliju se nam je včasih zdelo, da bo s svojim žametnim glasom vprašal Steva, če bo vložil kvizka, nekje med pripravo vsake jedi pa smo vedno slišali znamenite Mlakarjeve besede "... i žličicu vegete", ki jim je sledila nekajsekundna reklama za to začimbno mešanico. Jed, ki sta jo pripravila, sta Oli in Stevo na koncu seveda tudi pojedla z Oliverjevim obveznim: "Hmmmm ... vrlo ukusno" in nas povabila na naslednje Male tajne velikih majstora kuhinje.
Jadranski susreti
Oliverja Mlakarja se seveda spomnimo predvsem po Kviskoteki, poleg mnogih drugih je vodil tudi oddajo, ki sem jo jaz, ko sem bil še smrkavec, ki je komaj začel hoditi v osnovno šolo, najbolj nestrpno pričakoval. To so bili znameniti Jadranski susreti. Cela zadeva je bila zastavljena dokaj preprosto, poleg razvedrila je skrbela tudi za promocijo hrvaških obmorskih mest, njihovih ljudi in posebnosti. Še danes mi v glavi odmeva Oliverjev glas, ki izgovarja imena krajev, kot so Filip i Jakov, Biograd na moru, Novalja, Makarska, Sinj ... V posamezni oddaji, ki je bila vsakokrat drugje, sta se srečali dve mesti in tekmovali v različnih disciplinah. Te so bile v glavnem povezane z morjem, zato so se Jadranski susreti v večinoma odvijali poleti. Ekipi sta se pomerili v veslanju, pa v plezanju na vrh jambora, na katerem so bile privezane noge pršuta, zalo priljubljeno je bilo tudi vlečenje vrvi, ki sem mu sam pravil "povuci-potegni", in meni najljubše plavanje. A tu ni šlo za običajno plavanje v kravlu, žabici, delfinu ali hrbtnem slogu, ampak so tekmovalci, čvrsti galêbi Jadrana, plavali na štiri različne načine: z zvezanimi nogami, z zvezanimi rokami, z zvezanimi nogami in rokami spredaj ter zvezanimi nogami in rokami zadaj. Seveda so bile te prireditve izjemno dobro obiskane, na obalah jadranskih mest so se zbrale množice navijačev, ki so gromoglasno navijali za svojo ekipo, z raznimi tolkali in trobili pa zganjale še dodaten hrup, ki je večkrat preglasil žametni Oliverjev glas.
Vedno, ko zaslišim skladbo Te Deum, najprej pomislim na Igre brez meja
Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi
Jadranski susreti so se najbrž, vsaj kar se osnovnega koncepta tiče, nekoliko zgledovali po eni drugi, morda takrat še bolj popularni oddaji – Igrah brez meja. In še vedno, ko zagledam na ekranu tisti stari znak Eurovision s sonci in zaslišim skladbo Te Deum skladatelja Marca-Antoina Charpentiera, najprej pomislim prav na Igre brez meja. Tudi tu so se med sabo merile ekipe iz raznih mest, ki pa niso predstavljale zgolj svojega mesta, ampak državo. Nastopale so - vsaj v letih, ko sem Igre brez meja najbolj budno spremljal – "reprezentance" Italije, Švice, Nemčije, Portugalske, Belgije, Francije, Velike Britanije in seveda Jugoslavije. Tudi tukaj je bila prireditev vsakokrat v drugem kraju, igre, v katerih so tekmovali, pa so bile po večini povezane z mestom gostiteljem, njegovo zgodovino in kulturnim izročilom. Igre brez meja sta vodila prav tako legendarna voditelja, njuni imeni se spomnim še danes - Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi –, ki sta pred pričetkom vsake igre odštevala: "Attention... trois, deux, un ..." ter nato zapiskala na sodniško piščalko.
Vsaka ekipa je imela na razpolago jollyja, ki ga je lahko unovčila le enkrat, in takrat so se točke, ki jih je zbrala pri tisti igri, podvojile, skozi celo oddajo pa je med posameznimi igrami, v kateri so se med sabo vse ekipe merile naenkrat, potekala tudi igra, imenovana Fil Rouge (Rdeča nit). Tam so ekipe nastopale posamič, v njej pa jollyja ni bilo mogoče zastaviti. "Attention... trois, deux, un ..."
