Čeprav so bile zime našega otroštva še zmeraj tiste "prave" zime, z obilico snega in temperaturami pod ničlo, sem vedno imel občutek, da so starejši v svojih zgodbicah "o metru snega" in "dvajsetcentimetrskem ledu" kljub temu nekoliko pretiravali. Zima je bila, in je še vedno, meni zelju ljub letni čas - morda celo najljubši, pa čeprav zapade snega le še za (piškav) vzorec, temperature pod ničlo so bolj izjema kot pravilo in se bodo naše zgodbice o snegu in mrazu generacijam, ki prihajajo, zdele še bolj privlečene za lase od onih "o snežnih zametih" in "minus dvajset ves teden". Ko je zapadel sneg, je na našem dvorišču v Mariboru čudežno prenehala veljati - sicer nenapisana, a večkrat glasno verbalno podčrtana - prepoved hoje po zaplati trave, ki so jo oni bolj sitni stanovalci blokov razglasili za zelenico. Ker pa je s snežno odejo njihov glavni argument, da s svojimi otroškimi podplati povzročamo tisti "ofucani" travi nepopravljivo škodo, padel, je bilo majhno časovno okno "krivoigre" na zelenici odprto.
Človek bi pomislil, da smo najprej pričeli delati snežaka, a bi se krepko uštel. Če je bilo snega dovolj, smo najprej pričeli z gradnjo "bunkerja" - ki pa ni bil tisti pravi bunker, ampak bolj obzidje. Zgradili pa nismo enega, ampak dva, ki sta si stala nasproti, dovolj blizu, da sta bila še v dometu naših rok, a dovolj narazen, da kepe, ki so našle pot za obzidje, niso preveč bolele. Razdelili smo se v dva tabora in pričeli z bitko, ki je trajala, dokler se niso prižgale luči javne razsvetljave, ki so praviloma pomenile, da moramo domov. Seveda smo tudi večkrat krenili v juriš in poskušali osvojiti nasprotni teritorij. Takrat se je še prav dobro izkazala moja debela kučma, ki me je ščitila pred nasprotnimi izstrelki. Sicer so bile "ledenke" na teh dvoriščnih dvobojih v duhu fair playa nezaželene in skorajda prepovedane, a tudi navadne kepe so znali nekateri mulci kar dobro zalučati.
Šele po nekaj dnevih teh dvoriščnih bitk smo naredili kakšnega snežaka, ko je že primanjkovalo snega za spodobne kepe in so bili naši "bunkerji" že dodobra načeti od jurišev nasprotnika. Takrat smo jih razstavili na njihove sestavne dele in jih spremenili v velikega snežaka - še ta ni bil bog ve kaj, saj je dobil le poredko korenček za nos ali na glavo lonec za klobuk.
Še bolj od zimskih radosti s kepanjem in delanjem bunkerjev ter snežakov, pa z decembrom in zimo povezujem s pričakovanjem novega leta in dedkom Mrazom. Čeprav mu je v teh novih časih primat prevzel Božiček v barvah znane brezalkoholne pijače, pa je dedek Mraz na moji lestvici decembrskih dobrih mož še vedno visoko na prvem mestu. Ko sem bil mulc, je namreč darila v glavnem nosil on. In ne samo doma, ampak tudi v mamini in atejevi službi. Sicer se mi je zdelo rahlo sumljivo, da je bil dedek Mraz v mamini službi nekoliko drugačen od onega v atejevi, povsem drugi pa je bil tisti, ki se je spustil s Pohorja in se potem na "kripi" Tamovega kamiona vozil po mariborskih ulicah in veselo mahal otrokom. Mlajši smo mu mahali nazaj, tisti starejši so mu metali kepe. To se mi najprej ni zdelo najbolj prav, kasneje pa sem kakšno kepo dedku Mrazu vrgel tudi sam - mea culpa. V mamini službi, v univerzitetni knjižnici, je bil obvezen del praznovanja dedka Mraza tudi divjanje s svojim prvim najboljšim prijateljem Bobotom po knjižnični avli in vožnja z vozički za prevažanje knjig. Dedku Mrazu sem seveda tudi pisal, pisma z željami pa vedno odložil na okensko polico. Ta so seveda hitro izginila oziroma so ponje prišli dedkovi pomočniki.
Joj, že prišel je med nas stari, dobri dedek Mraz
Božiček nas v sedemdesetih povečini ni obiskoval in nosil daril, je pa pomaranče in suhe fige prinašal Miklavž - predvsem pri babici in dedku na Studencih. Očitno svetniki le niso bili tako zelo "prepovedani", je pa res, da se je babica nekoč pisala Papež, zato je morda imel Miklavž na Sokolski 18 posebno dovolilnico. Mojim pa je prišlo prav to, da je poleg Miklavža naokoli hodil tudi parkelj in z njim se me radi strašili, ko nisem bil priden - torej večkrat, zato je parkelj decembra večkrat tolkel po kuhinjskih roletah.
Decembra in novoletnega pričakovanja pri babici in dedku pa se spominjam še po nečem. In ob tem spominu me oblije mešanica tople nostalgije in srbečice. Prijetno toplo mi postane, ko se spomnim na novoletno jelkico in okraske na njej, Tiste krhke kroglice, nekatere, kot da bi bile posute s sladkorjem, pa na majhne srebrne ptičke z rdečimi kljunčki in "laskastimi" belimi repki, na "špic", ki je krasil vrh in na majhne svečke (ki so se pripenjale podobno kot ptički - s kovinsko "klupico"), ki smo jih prižgali zgolj za kratek čas, da se ne bi jelkica vnela. In seveda na bonbončke v srebrnih in zlatih papirčkih, ki so bili sicer samo za okras, a sem vsako leto sunil in pojedel najmanj enega. Pa čeprav so bile to le trde kocke sladkorja, stare skoraj toliko kot babica.
To so topli in prijetni spomini, k babičini novoletni jelkici pa sodi tudi srbeč spomin. Spomin na steklene laske, ki so bili takrat nekaj povsem običajnega in s katerimi je babica vsako leto še dodatno ozaljšala jelkico in ji dala nekaj snežnega pridiha - "snega" v spreju se v tistih časih pri nas še ni dobilo. Babica je bila na tista steklena vlakna očitno imuna, saj jih je brez težav razgrnila čez veje, mene pa je, četudi sem bil medtem na drugi strni dnevne sobe ali celo v kuhinji, od teh "laskov" srbelo še prve dni naslednjega leta.
