Za nostalgijo sicer ena izmed definicij pravi, da je to "močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil", a sam ob spominjanju na pretekle čase skorajda nikoli nisem otožen, nasprotno - običajno me spravi v dobro voljo. Zato tudi velikokrat pišem o preteklih časih, o otroštvu, in bolj kot minevajo leta, raje se vračam nazaj, raje se jih spominjam. Najbrž je to tudi zavoljo dejstva, da se časovna oddaljenosti na svoje otroštvo in mladost pričnemo gledati skozi nekoliko rožnata očala in se spominjamo samo lepih stvari. Najbrž, in veseli me, da s svojim pisanjem in spominjanju vzbudim podobne občutke tudi pri tistih, ki napisane vrstice berejo. Seveda gre po večini za generacijske bralke in bralce, ki so doživljali podobno na podobne načine, le imena in naslovi so v njihovih zgodbah drugačni. In vsakokrat, ko se nanje spomnimo, nas preplavijo občutki, kot so nas takrat, ko smo jih živeli - kakopak vedno kaj malega dodamo, se spomnimo česa novega, zato so vedno nekoliko drugačni. Ne, prav nič otožnega ni v tem.
(Nikoli) pozabljene malenkosti
Še večje veselje pa nam prinesejo predmeti, ki smo jih imeli nekoč. Tisti majhni zakladi, dragocenosti, ki smo jih čuvali mnogo bolj od svojih kolen, gležnjev, komolcev, arkad in kaj še je bilo delov, ki smo si jih neštetokrat odrgnili, preklali, zvili ali celo zlomili. Malenkosti, ki so nam pomenile takrat mnogo (mnogo) več od denarja, ki so bile celo neke vrste dvoriščna valuta. Do nekaterih nismo nikoli prišli, čeprav smo si jih želeli iz petnih žil, nekatere pa smo v kasnejših letih, ko so v naših očeh (in srcih) izgubili svojo nekdanjo vrednost in pomen, založili, jih med mnogimi selitvami kje pozabili, morda celo vrgli proč. Slej ali prej pa pridejo leta, ko se na njih zopet spomnimo, jih pričnemo pogrešati; ne samo njih, ampak tudi zgodbe, povezane z njimi, in če imamo srečo, nanje zopet naletimo, se jih neizmerno razveselimo, podoživimo. Nedolgo tega sta mi v razmaku le nekaj mesecev prišli v roke dve takšni dragocenosti.
Suzika
Nekdanji kičkarji, ki so svoje dneve na dvoriščih preživljali ob kičkanju, najboljši igri na svetu, se še zagotovo spomnijo najlepših in najbolj dragocenih kičk (frnikol oziroma frnikul) med vsemi. Suzik. Seveda sem svoje dvoriščne suzike že zdavnaj izgubil, zato sem se že pred časom vrgel v iskanje teh posebnih kičk, lepih kot le kaj, v notranjosti okrašenih z nitkami. Spraševal sem nekdanje kičkarje, pa tudi kakšno (sicer redko) kičkarico, saj je znano, da so bile punce vedno bolj skrbne, in po nekaj mesecih se mi je nasmehnila ... hm, suzika. Ne ena, ampak kar tri, in to v različnih barvah. Našel jih je prijatelj Matjaž v neki škatli, ki jo je prelagal in zalagal vse od otroštva, ter mi jih, na moje neizmerno veselje, podaril. Seveda imam od takrat dalje, ko se (ostareli) cicibani in pionirčki zberemo na kičkanju, vsaj eno suziko vedno zraven. Kakopak z njo, tako kot nekdaj, ne kičkam, ker je je preveč škoda, ampak jo imam varno spravljeno v žepku. Za srečo, še bolj pa zato, da se pred drugimi (so)kičkarji, ki je nimajo, malo važim.
John Players Special
Druga dragocenost, ki jo (spet) imam, pa sodi v kategorijo zbirateljstva nekdanje prihodnosti "socialističkog poretka" ali z drugo besedo pionirk in pionirčkov z blokovskih dvorišč. Zagotovo sem že kdaj kje napisal, da smo takrat zbirali vse mogoče, in med bolj bizarne reči so zagotovo sodile prazne cigaretne škatlice. Seveda ne tiste od 57, morave, drine ali LD, ampak od uvoženih cigaret, ki se jih pri nas ni dobilo. Med (zaresnimi) zbiratelji je za najbolj čislano veljala škatlica JPS; pravzaprav sploh ni šlo za škatlico, ampak za črn plastičen valj s pokrovčkom, v katerem je bilo petdeset cigaret John Player Special. Dobiti to je bilo najtežje. Ne zgolj zato, ker so te cigarete med domače kadilce prišle sila redko, ampak tudi zavoljo tega, ker so odrasli vanje, potem ko so pokadili originalno vsebino, dajali navadne cigarete, in je tako tisti črni valj z zlatimi črkami še dolga leta krasil marsikatero mizo občank in občanov socialističnega delovnega ljudstva - poleg kristalnega pepelnika in vžigalnika s kristalnim ovojem, oboje seveda rogaške provinence.
No, kot zapisano že prej, pa sem nedavno prišel tudi do te dragocenosti, podarila mi jo je prijateljica Katja, ki cigaretnih škatlic ni nikoli zbirala, zato do nje tudi ni imela neke afinitete. Zdaj ta zaklad doma na polici pridno nabira prah, tega bom seveda slej ali prej obrisal, razmišljam pa, da bi v ta fantastični črni valj s pokrovčkom in zlatimi črkami spravil svoje suzike.
