Bile so obvezen okras vsakega zdravega dvoriščnega mulca - pa tudi marsikatere mule. Kraste, bojne rane na kolenih in komolcih, ki so nas spremljale od sredine pomladi in vse do jeseni. Le redko se je zgodilo, da so odpadle same, običajno smo jih "odstranili" z novim padcem ali pa smo si jih spraskali ter jih potem lomili med palcem in kazalcem, na komolcu ali kolenu pa se je zasvetila sveža, še povsem rozasta mlada koža, ki je samo čakala, da z njo podrsamo po asfaltu. Priložnosti za pridobiti kraste je bilo na blokovskih dvoriščih in okoliških ulicah seveda nešteto. Za vsakim vogalom je bilo kaj primernega, ob kar se je je dalo podrgniti komolec ali koleno, včasih tudi čelo ali hrbet.
Obupno majhni koleščki
Morda najbolj primerne za bližnje srečanje z grobim asfaltom - na njem je bilo tudi nešteto majhnih kamenčkov, katerih edina naloga je bila, da se zažro globoko v svežo rano - so bile kotalke. Seveda ne mislim na "rol-šuhe", šminkerske, s širokimi kolesi in z meni nikoli jasno zavoro spredaj, ki jih je komu prinesel "stric iz Nemčije" in smo jih na naših dvoriščih prezirali iz petnih žil. Naše kotalke so bile tiste dobre stare iz rdečega usnja, z belimi vezalkami spredaj in z zaponko okoli gležnjev, na katere smo stopili skupaj z obuvalom - ponavadi s teniskami Borovo ali z adidaskami. Obupno majhni koleščki, ki niso šli nikamor, so se zataknili ter v trenutku ustavili na še tako majhnem kamenčku - in kljub hitrosti povprečnega polža, s katero smo se nerodno premikali po grobem asfaltu, smo poleteli, kot so to velevali fizikalni zakoni gibanja. Včasih smo pristali na dlaneh in komolcih, večkrat na kolenih, (ne)redko tudi na čelu. Seveda nismo imeli niti najmanjšega pojma o kakšnih ščitnikih za zapestja, komolce in kolena, pa tudi če bi se jih dalo kje kupiti, sem prepričan, da bi jih prezirali še bolj, kot smo prezirali "rol-šuhe".
Kotalke v rolke
Daljnovidnost snovalcev, ki je bila v popolnem nasprotju z današnjo potrošniško miselnostjo, se je kazala v majhni podrobnosti na spodnji strani naših kotalk. Te so namreč z nami rasle, saj so imele nekje na sredi podplata matico. Ko se je naša noga povečala za številko ali več, so ateji vzeli ključ številka 5 in jo odvili ter kotalke raztegnili na dolžino, primerno naši novi številki čevljev. Seveda se jih ni dalo raztegovati v nedogled, nekje v tretjem, četrtem razredu so bile tudi do konca raztegnjene premajhne za naše nenehno rastoče podplate, a se mi zdi, da se to ni zgodilo slučajno prav pri tej starosti, saj se nam je takrat kotalkanje začelo zdeti že nekoliko "preotročje".
In potem je prišla na vrsto še druga fantastična lastnost kotalk. Razstavljene na pol in brez zgornjih usnjenih trakov jih je bilo mogoče predelati v rolko - starejšo in precej neprivlačno sestro današnjih skate boardov. Vozilo domače izdelave je sestavljala približno 40 centimetrov dolga in osem centimetrov široka deska s koničasto odrezanim sprednjim delom, na katero smo na spodnjo stran spredaj in zadaj pritrdili razstavljeno kotalko. Tako je bilo mogoče iz enega para narediti kar dve rolki - ponovna uporaba oziroma upcycle, o čemer lahko povprečno okoljsko ozaveščen občan danes le sanja. Odveč je pripomniti, da so bile te rolke še za stopnjo ali dve manj stabilne od svojega osnovnega sestavnega dela, kotalk, zato so imeli rolkarji še nekoliko več in bolj globokih dvoriščnih bojnih ran - krast.
Pony v prtljažnik
Skoraj tako ali enako dobro kot s kotalkami se je dalo kraste pridelati s tudi kolesi. Ponyji so bili bicikli našega otroštva. No, če smo čisto pošteni, kaj dosti izbire med kolesi takrat tudi ni bilo. Delali so jih v tovarni Rog, ki je kasneje klavrno propadla, so pa ti, zdaj že kultni nekdanji bicikli, postali pred leti znova popularni in tudi njih so pričeli na novo proizvajati - lepše, modernejše in predvsem dražje. Del te nove vintage evforije je tudi prireditev z vzponom na Vršič, a marsikdo od tistih, ki se tega "gonjenja" redno udeležujejo, vam zna povedati, da gre na Vršič s starim kolesom Pony bolje, zares prednjači pa bojda predvsem na spustu. Sicer pa so bili to sila praktični bicikli. Dali so se zložiti, tako da so šli tudi v avtomobilski prtljažnik, na "ketni" so imeli ščitnik, tako da si atejem ni bilo več treba vihati desne hlačnice, nekatere gospe pa so si dale čez zadnje kolo namontirati tanke elastike, ki so skrbele za to, da se jim krila niso zataknila med špice. Na zadnjem blatniku z mačjim očesom je bil tudi prtljažnik, dovolj močan, da je lahko potencialni sopotnik (bolj sopotnica) na njem stal/-a, celo zračna tlačilka, "pumpa", je bila v standardni opremi - je bila pa pumpa prva stvar, ki je s kolesa ponavadi izginila, ker si jo je nekdo pač "izposodil", ko so mu spustili ventilčke.
Dolžina rajsa
Seveda se je dalo iz ponyjev narediti tudi čisto prave dvoriščne bicikle - in z njimi je bilo mogoče početi skorajda vse to, kar se je desetletja kasneje dalo z beemiksi. Le včasih se je njihova sposobnost zložljivosti izkazala za šibko točko in so se prelomili na pol. Tako je bil pony marsikaterega mulca na sredini zašvasan, nekateri so imeli prišvasano tudi dodatno železno prečko - majstri v fabrikah so že vedeli, zakaj. Belanco smo si obrnili navzdol, tako da so so bili ponyji bolj dirkaškega videza, do konca smo si spustili tudi sedeže. Zaradi aerodinamike, seveda.
Z dvoriščnih biciklov smo kakopak odstranili tudi vso nepotrebno opremo; dinamo, luč, oba blatnika, torbico za sedežem, zvonec, pumpo, če je še slučajno bila, nogo na levi strani - to smo že itak pred tem dodobra zvili in je pony, ko smo ga nanjo postavili, stal vsakokrat pod večjim kotom, dokler ni padel -, pa prtljažnik, celo sprednjo zavoro smo dali dol. Zadnja, nožna, je bila več kot dovolj - in z njo se je dalo fantastično rajsati.
Tako po asfaltu kot tudi po zemlji ali šodru - dolžina rajsa, ki smo ga znali narediti, je bila v dvoriščni hierarhiji kar pomembna reč.
