Že Aleksander Veliki naj bi užival v ledu, prelitem z medom, Neron naj bi po sneg pošiljal v gore, da si ga je potem privoščil s sadjem in sladkimi sokovi, nekaj podobnega sladoledu so poznali že v Mezopotamiji in na Kitajskem, o čemer je pisal tudi Marco Polo, ki je od tam v Benetke prinesel recept za nekaj podobnega današnjemu sorbetu.
Sladoledi, ki jih ponujajo danes v številnih sladoledarnicah, slaščičarnah in na trgovskih policah oziroma v hladilnikih, so seveda daleč od snega, prelitega z medom ali sadnim sokom, okusi in imena zanje pa presegajo meje človeške domišljije. Tako lahko marsikje naletite celo na sladoled modro nebo, čeprav se mi niti malo ne sanja, po čem naj bi nebo imelo okus - najbrž je to odvisno tudi od onesnaženosti zraka nad mestom, nad katerim se pne to nebo - in kako so ta okus sploh naredili in ga spravili v sladoled. A če bi to vedel, bi najbrž sladoled delal in ne o njem pisal.
Na sladoled ima zagotovo prav vsak izmed nas vsak kakšen (sladek) spomin. Na primer na legendarno planico in njeno "genialno" embalažo, ki se je praviloma zalepila na sladoled, postala del njega. Tako je sicer odlična planica večkrat imela okus po lepenki, vse tri barve - rdeča, bela in rjava - enako intenzivno
Potem je nekaj časa v naših srcih kraljevala znamenita lučka, prelita s tanko plastjo čokolade, ki smo jo previdno pojedli najprej. In pa seveda zlatorog, kornet z nekaj čokolade in zdrobljenih lešnikov po vrhu. Korneti so imeli v sredini tudi čokoladno palčko in potrebovali smo kar nekaj vaje in (narobe) pojedenih kornetov, da smo znali iz sladoleda izluščiti popolno palčko in jo pojesti na koncu, kot je veleval gurmanski kodeks mularije.
Potem so dobre stare lučke zamenjali ledeni sladoledi na palčki z okusom - no, bolj barvo - po jagodi, kasneje banani, kornete pa oni s sadnim sirupom, ki ga je bilo sicer na vrhu zgolj za vzorec, a niso dosegli popularnosti, primerljive s svojima predhodnikoma Ljubljanskih mlekarn.
Ismaili Vebi, Ferit Fejza in pičle kepice
Nekaj časa smo uživali ob sladoledih v lončku, predvsem zato, ker nam sladoled ni stekel po roki. Kljub temu pa se nam je z njim vendarle uspelo popackati, saj smo na koncu stopljeno sladoledno "juho" popili in nekaj tega tekočega sladoleda je vedno našlo pot preko brade na majico, kjer je za sabo, na nejevoljo vseh mam, pustil sladko pot spominov na združeno vaniljo s čokolado.
Sladolede v lončku je kmalu zamenjala žogica, ki je bila potem silno uporabna za brcanje po dvorišču ali za pak pri igranju hokeja na asfaltu. Ko smo šli v mesto, pa smo se v Mariboru praviloma ustavili na sladoledu iz avtomata pri Plavi 9 na začetku Gosposke, umetelno zavitemu v kornet z okusom čokolade, vanilje ali mešano, ki ga je za tretjino vedno steklo po roki.
Nisem povsem prepričan, a po vsej verjetnosti sem prvič sladoled jedel na Studencih, kjer sta stanovala babica in dedek. Ob železniškem prehodu, pri štreki, je bil poleg modrega pločevinastega kioska s časopisi in cigareti še en popolnoma enak, v katerem so prodajali sladoled. V dveh kovinskih posodah, ki sta bili vstavljeni v mizo, prevlečeno z zelenim ultrapasom, in pokriti s pokrovkama s črnim okroglim držajem, je imel sladoledar Ismaili Vebi po imenu, v belem plašču in z belo okroglo čepico, dve vrsti sladoleda. Vaniljo in čokolado, včasih pa namesto vanilje (pre)kislo limono. Iz vrča z vodo je vzel majhno zajemalko za sladoled, z njo nekajkrat zaškljocal - zvok je nekoliko spominjal na zvok frizerskih škarij -, nato pa je zajel sladoled izbranega okusa. Še preden ga je dal v kornet, je z zajemalko potegnil po robu posode, tako da smo mulci in mule, lačni sladoleda, v tisti ubogi kornet dobili le pol kepice. Podobno "tehniko" je na Taboru, v enakem kiosku in opravi, uporabljal tudi Ferit Fejza.
Lastovka, ki prinaša sladoled
Danes se imenujejo Lastovka tri mariborske sladoledarnice, v modernem vokabularju bi lahko rekli, da gre za čisto pravo, sicer majhno sladoledno franšizo družine Demiri. A tista prva, ki je verjetno prinesla s sabo v mesto tudi nekaj sladoledne pomladi, je bila na vogalu Smetanove in Strossmayerjeve. Skoraj na istem mestu najdemo legendarno Lastovko še zmeraj, le nekaj metrov naprej se je preselila in pred njo je zmeraj vrsta. Zdaj je v novem, velikem kiosku, (pra)začetek prve Lastovke pa je bil v popularnem rdečem K67.
Dokaj blizu, v Miklošičevi ulici, je bila nekoč tudi nižja stopnja osnovne šole Prežihovega Voranca, ki sem jo obiskoval, in ker sem bil takrat mnogo večji ljubitelj sladoleda, kot sem danes, smo mule in mulci šli večkrat po pouku na poti iz šole proti domu še do Lastovke. Stopili smo na stopničko, saj drugače nismo videli čez pult, vsuli nanj prgišče kovancev, ki smo jih napraskali skupaj, in prosili, če lahko dobimo za en dinar sladoleda - običajna porcija je takrat stala dva. Seveda smo ga dobili, pa ne za en dinar, tudi ne za dva, tista kep(ic)a bi verjetno stala vsaj tri ali še več.
