Kako smo "lovili" programe na starih televizorjih, na katere so si babice dajale filtre, da bi dobile nekaj barv

Vid Kmetič
28.09.2025 02:20

V v črno-belih časih smo imeli sprejemnike, na katerih smo lahko gledali štiri do šest programov. Te smo lovili z antenami na strehah ali tistimi sobnimi, ki pa jih ni bilo mogoče nikoli prav dobro nastaviti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ei Niš - Ambasador 61 super I
Muzej Žeravica

Običajno so bili ti televizorji v dnevni sobi in za njih je bil prav poseben prostor v tistih ogromnih omarah do stropa, ki smo jih imeli vsi. Del teh omar je bil tudi bife, poseben prostorček v višini prsi, z vratci, ki so se odpirala od zgoraj navzdol in s ključavnico ter ključem, ki je imel na kratki medeninasti verižici obešen umetelno izdelan obesek. V teh domačih bifejih - nekateri so imeli na zadnji strani tudi ogledalo, najbrž zato, da so izgledali bolj polni - so imele družine delovnega ljudstva spravljena pelinkovec in travarico za vsakdan in zdravje ter žgane pijače za obiske: grenčici Amaro 18 in Boonekamp ter vinjak Cezar, za posebne priložnosti pa brendi Skenderbeg in viski Ballantines. Ta posvečeni prostorček za odrasle konzumente je bil seveda ena izmed najpomembnejših preokupacij pubertetniških mulcev - kako iz vsake steklenice narediti požirek, dovolj majhen, da se ne bi preveč poznalo, ali koliko vode doliti, da starši in gostje na obisku tega ne bi okusili.

Televizorji so bili velike težke škatle z okroglim gumbom ob strani, s katerim smo z obračanjem menjavali programe, z njihovim zunanjim delom pa smo lahko tudi ostrili sliko - roko na srce, to se je dalo storiti mnogo bolj učinkovito z dobro odmerjenim udarcem po desni strani ali s pestjo po vrhu sprejemnika, pa še nekaj zadovoljstva ostrilca slike je bilo po tem, ko mu je uspelo. Poleg tega nekoliko večjega gumba sta bila nad njim še dva manjša - eden je bil za glasnost, drugi pa za nastavitev visokih oziroma nizkih tonov. Slednji običajno h kvaliteti zvoka ni prinesel bistvene razlike. Nekoliko kasneje so imeli televizorji za menjavanje programov spredaj gumbe, ponavadi jih je bilo osem, nad njimi pa tri drsnike za glasnost ter za visoke in nizke tone. Slednja dva tudi na teh "modernejših" televizorjih nista imela kaj dosti haska, kot tudi ne možnost nastavljanja ostrine slike z obračanjem tipke za kanal, ki je bila pritisnjena. Ateji so topogledno še vedno prisegali na klofuto ali udarec s pestjo.

Morje po JUS-u*

Televizijski aparati so bili kakopak domače proizvodnje: Ei Niš, Rade Končar, Gorenje … Iskra pa je poleg televizij izdelovala še eno prav posebno napravico, ki je ob TV-sprejemnikih našla prostor v marsikaterem socialističnem stanovanju. To so bili električni stabilizatorji, ki so skrbeli, kot pove že njihovo ime, za stabilnost električne napetosti. Pravokotne kovinske škatle (sam se spomnim predvsem rdečih) z napisom TV stabilizator, Iskrinim logotipom na levi in belim stikalom na desni strani. Ko smo ga pritisnili, je pričelo brneti in stabilizator je pričel s svojim, hmm, stabiliziranjem, čez kakšno minuto (ali dve) pa se je na ekranu TV -sprejemnika pojavila slika. Ta je bila kakopak črno-bela, barvni televizorji so bili takrat še jako redka dobrina. So si pa nekateri, predvsem so bile to babice in dedki, pred ekrane postavili tako imenovane barvne filtre. To so bila stekla, na katerih so se vodoravno prelivale barve, od modre zgoraj do zelene spodaj.

EI Niš televizor
Muzej Žeravica

Seveda so potem v naš črno-beli televizijski svet počasi začeli vstopati barvni televizorji. Barve so postajale vedno bolj bleščeče, televizorji vedno lažji in tanjši, z vedno bolj ploščatimi ekrani, slika ostra kot britev, zvok vseobjemajoč, programov več sto, daljinci za menjavo programov pa vedno pametnejši. Zdaj nekateri delujejo že na glasovni ukaz, podobno, kot s(m) delovali nekoč mulčki, zadolženi za menjavo kanalov - na glasen (fotrov) ukaz smo skočili s kavča in prestavili na TV-dnevnik ali fuzbal.

Še vedno pa tudi na te ultramoderne in velike ekrane najdejo pot črno-bele vsebine. Stari igrani in dokumentarni filmi so še vedno tu, da nas spomnijo na antene na strehah in brnenje električnih stabilizatorjev. In ko jih gledamo, predvsem tiste dokumentarne, si včasih težko predstavljamo, da je bil pravzaprav resničen svet tudi takrat v prav takšnih barvah, kot so zunaj danes, morda celo očem nekoliko bolj prijaznih. Tudi ko se najde kakšen, sicer redek, barvni posnetek s konca tridesetih ali iz štiridesetih let prejšnjega stoletja (ponavadi gre za gibljive slike iz časa, ko je v svetu divjala druga vojna), se zdi, da so ga pobarvali. Barve delujejo neresnično in povečini imamo še vedno tiste čase za črno-bele oziroma obarvane kvečjemu z barvnim filtrom pri babici in dedku.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta