Morje po JUS-u*

Vid Kmetič
10.08.2025 06:00

Kako smo Štajerci na morju dopustovali nekoč in zakaj je bil potreben en deževen dan

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Piran 1979
Danilo Škofič

Ko sem bil mulc, je bila standardna dolžina počitnic na morju deset dni. Ne glede na to, če ste dopustovali v prikolici ali počitniški hišici, oboje kakopak v lasti organizacije združenega dela, v kateri je bil zaposlen kdo izmed staršev, ali pa ste šotorili - s svojim šotorom ali pa v taboru katerega izmed telesnokulturnih društev. Praviloma smo bili vsi na morju deset dni in najbrž je bilo to povezano (tudi) s tem, da je bilo to ravno pravšnje število, da so si starši odpočili od dela, skupaj preživeli nekaj standardnih počitniških družinskih kriz, ateji pa se dva- do trikrat s svojimi "športniki" napili v bifeju kampa ter za en družinski izlet v mesto na girice in pariške lignje s pomfrijem, za sladoled ter za ogled lokalnega muzeja in nakup spominkov pri enem izmed mnogih filigranistov.

Dva tedna za deset dni

Za deset dni morja so si ateji in mame vzeli po navadi dva tedna dopusta, kar je bilo ravno dovolj za generalno pospravljanje stanovanja pred odhodom, priprave vsega potrebnega in nepotrebnega, kar je bilo treba vzeti zraven, pakiranje in zlaganje prtljage - prav tako začinjeno z eno do dvema manjšima družinskima krizama - ter pohanje kure za malico na poti, po povratku pa za pranje in likanje perila, dodatno pospravljanje, zlaganje in čiščenje ter obiska prijateljev, da jim povemo, kakšno je bilo vreme, kako je s cenami piva, če je bilo dosti Čehov in kakšne so bile tisto leto Švabice ter da se malo pohvalimo s svojo rjavo barvo, ki smo si jo mukoma pridelali na plaži. Slednje je pustilo večji vtis na onih, ki na morju še niso bili in so bili "beli ko' sir".

Pred nevihto

V teh desetih dnevih morja nas je praviloma doletela ena popoldanska nevihta in en deževen dan. Priprave na nevihto, ki so jo najavljali temni oblaki in vedno močnejši veter, so bile odvisne od tega, kako ste dopustovali. Če ste bili v prikolici ali počitniški hišici, je bilo dela manj, najbolj pomembno je bilo preveriti, če so zaprta vsa okna, povsem druga pesem pa je bila, če ste šotorili. Takrat je bilo nujno šotor pritrditi še z nekaj dodatnimi klini, dobro zategniti vse vrvice, ki so ga držale na tleh, marsikdo je spodnji rob obtežil še s kamenjem. V primeru, da so bili napovedani močnejši nalivi, so ateji in starejši sinovi okoli šotora z "ašovčiči" izkopali še manjši, približno 10 centimetrov širok in prav toliko globok, jarek, ki naj bi služil za odvajanje vode, a tej nalogi niso bili nikoli prav kos, z izkopano zemljo pa so še dodatno obtežili spodnji rob šotora. Nekaj teh opravkov so imeli tudi tisti, ki so dopustovali v prikolicah, saj so imele te predprostor, ki je bil pravzaprav šotor, pritrjen na prikolico. Tudi oni so zabijali kline in zategovali vrvice, dodatno delo pa so imeli še s pospravljanjem vrtne - v tem primeru počitniške -, plastične sedežne garniture, plastičnih rož in raznih preprog, ki so zaljšale njihov majhen košček morskega raja v avtokampu. Preproge, predpražnike in sedežne garniture so pred nevihto umikali tudi počitnikarji v hišicah.

Kopanje v dežju

Takratni družinski šotori so bili v glavnem znamke Induplati in daleč od tega, čemur danes rečemo šotor. Bili so okorni in težki, kar sicer v primeru neviht niti ni bila tako slaba lastnost, impregnacija platna pa neprepustna samo v proizvodnji hali in kvečjemu še prvih deset dni morja v šotoru, ki je imel sicer desetletja dolgo življenje. Nepisano pravilo je bilo, da se med dežjem na notranji strani šotora ni bilo dobro dotikati platna, zato so mame in mlajši družinski člani, v času, ko so ateji in starejši sinovi imeli opravke s pripravo zunanjosti šotora, imeli za nalogo vse stvari odmakniti kar se da proti sredini, da se slučajno kaj ne bi dotikalo platna. Seveda tudi to ni preprečilo, da voda ne bi pricurljala v notranjost, malo pa smo ji, sicer na skrivaj, pomagali tudi mulci. Čeprav strogo prepovedano, pa smo se vendarle kdaj s prstom dotaknili platna - zgolj v izobraževalno-znanstvene namene, da se prepričamo, ali res drži, da prične potem skozenj curljati voda. Curlja. Vsakokrat. Preverjeno. Večkrat.

Med poletnimi nevihtami je seveda najboljše plavanje v morju. Sicer so nam starši to prepovedali, ker "lahko strela v tebe vdari", a seveda smo to prepoved gladko ignorirali ter med dežjem in vetrom veselo rezali valove, ki so se med nevihtami zdeli tako prijetno topli. Potem smo se, šklepetajočih zob in plavih ustnic, zavili v brisačo in se pripravili na pričakovano pridigo, ki je sledila našemu nevihtnemu kopanju. A bilo je vredno. Vedno.

Molilne zastavice

Popoldanski nevihti je potem sledila še deževna noč, pa tudi dopoldan naslednjega dne je bil bolj na kisli, rahlo deževno in solidno vetrovni vremenski strani, zato je bil ta dan ravno pravšnji za že prej omenjen in že doma načrtovan izlet v mesto, saj bi bilo drugače za sicer obvezen del vsakega morja škoda žrtvovati dan z lepim vremenom - in deževno dopoldne se je v tistih desetih dnevih zagotovo imelo zgoditi, saj se je bilo v tistih časih na vreme še moč zanesti. Takrat smo poiskali edino majico z dolgimi rokavi, ki smo jo vzeli s sabo, in si jo vso pomečkano oblekli ter z vlažnimi japonkami odčmokali iz kampa.

Popoldan, ko smo se vrnili iz mesta, je po navadi izza oblakov že kukalo sonce. Napočil je čas ožemanja in sušenja vsega, kar je prejšnji dan dosegla voda. In dosegla je skorajda vse, zato je prostor pred vsakim šotorom v kampu postajal podoben tibetanskemu visokogorju, le da tukaj na vetru niso plapolale pisane molilne zastavice, ampak majice, kratke hlače, krila, spodnje perilo, modrci, kopalke, brisače, rafije, spalne vreče …, povsod se je iskal prazen prostor na vrvi in prosta veja borovca, ki še ni bila "okrašena" z vlažnimi dopustniškimi prapori. In takrat so mame iz svoje prtljage zmagoslavno potegnile še nekaj dodatnih metrov vrvi za obešanje perila in jo napele med drevesi. Tiste vrvi, ki so jo ateji doma pospremili s prezirljivim pogledom in nejevoljnim sikom med zobmi: "Kaj te vlačiš tolko štrika poleg?"

*JUS (jugoslovanski standardi): katalog standardov za posamezna industrijska področja.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta