Nekdanji kiosk, danes (majhno) razstavišče je bil zgrajen pred približno stotimi leti, služil pa je kot prodajalna časopisov, tobaka in cigaret, znamk in drugih drobnarij, ki so jih potrebovali prebivalci. Ta simpatična trafika pa ni služila zgolj temu, bila je tudi prostor srečevanja, debatiranja o aktualnih dogodkih ter izmenjavi novic pa tudi čenč. Dokaj zanimiva in nekoliko nenavadna je notica, povezana z njo, ki jo najdemo v Mariborskem večerniku Jutra 4. januarja 1933: "Dotična oseba, katera je v ponedeljek zjutraj ob pol 8. uri pri kavarni Jadran zahtevala od šoferja avtobusa št. 1 damsko ročno torbico, naj jo prinese v trafiko v parku, ker je spoznana."
Prostori te vrste v začetku prejšnjega stoletja niso bili nič nenavadnega in v Mariboru najdemo dva. Trafika ob parku ima namreč sestro ob Glavnem mostu, na desnem bregu Drave. Pravzaprav lahko rečemo, da je ta bolj slavna, hišici s sedečim kadečim Turkom nad vhodnimi vrati je namreč pisatelj Drago Jančar v Severnem siju postavil literarni spomenik in jo naredil za nesmrtno.
Kasneje so se na mariborskih ulicah in trgih pričeli pojavljati tudi leseni in aluminijasti kioski, konec šestdesetih let pa še znameniti plastični K67, ki je našel svoje mesto celo v newyorški Momi. Vse te trafike so z desetletji izgubljale svojo funkcijo povezovanja, ostale so le še prodajalne časopisov, revij, cigaret, loto listkov, znamk, papirnatih robčkov, prigrizkov, pijač in še na stotine drugih stvari, počasi in dokaj neslišno pa so pričeli izginjati tudi kioski.
Trafika ob parku je funkcijo prodajalne časopisov, znamk in tobačnih izdelkov pa tudi kolekov za upravno enoto, ki je še danes čez cesto, opravljala približno do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato so v tej hišici našle svoj prostor druge dejavnosti, nekaj časa je bila v njej trgovinica s priboljški za hišne ljubljenčke, potem pa foto studio. Zamrlo je tudi to in lepotica ob robu mestne zelene oaze je za desetletje in več zaprla vrata.
Kraj srečevanj
Vse do leta 2022, ko se je skupina entuziastov različnih poklicev in znanj združila v Društvo Trafika. To si je za svojo osnovno nalogo zadalo hišico na robu Mestnega parka zbuditi iz dolgotrajnega spanca. Pričeli so prirejati različne razstave, delavnice za otroke, projekcije filmov in druge dogodke in počasi je kiosk spet postajal to, kar je bil ob svojem nastanku. Mesto srečevanja ljudi in njihovih zgodb, varuh preteklosti mesta ter njegove snovne in nesnovne dediščine, prav tako pa tudi kamenček v mozaiku prihodnosti.
Društvo vse od ustanovitve tvorno in pogosto sodeluje z drugimi organizacijami s področja kulture in kulturne dediščine, javnimi in nevladnimi. Ne zgolj lokalno, svoja obzorja širi v druge kraje in sosednje države. Pripravili so skupne projekte z Muzejem Laško, Posavskim muzejem Brežice, Muzejem norosti Trate in Muzejem mesta Zagreba.
V društvu so načrtovali, da se bo Trafika med širšo publiko uveljavila po dobrem letu, bolj verjetno dveh, a se je pokazalo, da so jo Mariborčanke in Mariborčani vzeli za svojo že po nekaj mesecih. Prihajali so, ne več po naključju, ampak z namenom preveriti, kaj je novega v Trafiki.
Mesto so zgodbe
Lokacija Trafike je tako rekoč idealna. Postavljena ob rob Mestnega parka, ki je že od konca 19. stoletja zelena oaza in pljuča mesta, predstavlja vrata v naravo in mir, ki ga v svetu, ki nas prehiteva po levi in desni, v svetu, ki hoče prehiteti čas, še kako potrebujemo in iščemo. Ne samo lokalni prebivalci, ampak tudi tisti, ki mesto obiščejo - le trajnostni in zeleni pristop je nekaj, kar bodo naši kraji v prihodnosti še zmogli, in Trafika poskuša biti delček tega.
Dejavnosti društva prenašajo znanje o preteklosti mesta izven togih pravil, ki se jih morajo držati javne institucije, in tako lahko v Trafiki naletite na kip, ki ga je za sprejemne izpite na dunajski akademiji izklesal sam Ivan Meštrović, pa na skulpturo akademske kiparke Metke Kavčič, na skice Oskarja von Pistorja ali na primer stoletje stare grafike Franja Stiplovška, kdaj obiščete razstavo o Potujoči knjižnici, Lutkovnem gledališču ali Muzeju norosti, lahko pa vas presenetijo spominske knjige, nekdanja smučarska oprema, figurice iz čokoladnih jajčk, zbirka svetil, ki jih je vestno zbiral akademski slikar Bogdan Čobal, keramični držaji kotličkov za splakovanje iz zbirke Primoža Premzla, najstarejši mariborski kajak, vrčki za pivo ali stari novoletni okraski in še mnogo mnogo drugega.
Tako je (dolgo) speča lepotica začela pisati svojo novo zgodbo in pokazala, da mesta ne naredijo sveže asfaltirane ceste, lepo tlakovani trgi, bleščeče nove fasade in položene betonske plošče, mesto so njegove prebivalke in prebivalci, ljudje, ki tukaj živijo, ustvarjajo, se družijo, spoznavajo in pišejo nove zgodbe. Ki dajejo mestu dušo.
