Gradnja Tovarne dušika Ruše se je pričela leta 1916, kompleks je bil dokončan leta 1918, od vsega začetka pa je bil projekt neposredno povezan z gradnjo prve dravske hidroelektarne pri Fali. Oboje so gradili ruski vojni ujetniki, ki so jih zajeli v Galiciji, leta 1917 so se jim priključili še ujeti italijanski vojaki.
Tovarna je bila na začetku namenjena pridobivanju apnenega dušika ter posledično s predelavo le-tega v proizvodnjo amoniaka in med vojno zelo potrebnega smodnika, a so se prvotni načrti izjalovili in so proizvodnjo preusmerili v pridobivanje kalcijevega cianida in kalcijevega karbida ter v proizvodnjo umetnih gnojil. Že leta 1918 so pričele delovati prve karbidne peči, zavoljo velikega povpraševanja pa so deset let kasneje postavili karbidno peč z močjo 14.200 kW, ki je takrat veljala za največjo tovrstno peč na svetu.
Gasilci na požarišču že po petnajstih minutah
Tretjega avgusta 1931 je v tovarni prišlo do nesreče, ki bi se lahko spremenila v pravo katastrofo - ne zgolj za Tovarno dušika Ruše, ampak za celoten kraj in okolico. Tega dne sta nočna paznika Leopold Grahernik in Engelbert Tancer ob približno 4.30 zjutraj na rednem obhodu po tovarniškem kompleksu opazila plamene, ki so se pričeli širiti iz skladišča dušičnih gnojil in sosednjega, s steno ločenega večjega prostora za pakiranje. Nemudoma sta sprožila požarni alarm ter ukrenila vse potrebno, na kraj je nemudoma prišel tudi g. Krejči, komercialni ravnatelj, ki je prevzel tehnično vodstvo in logistiko gašenja požara. Mirno ruško avgustovsko noč so razparale tovarniške požarne sirene, po telefonu so na pomoč poklicali tudi požarno brambo iz Maribora in orožništvo.
Gašenje je bilo izjemno težavno, saj se je požar razbesnel na več kot 310 metrov dolgi fronti
Na kraj požara so že po petnajstih minutah prispeli domači ruški gasilci, ki so prvi pričeli z gašenjem, kmalu so se jim pridružili še kolegi iz Bistrice pri Rušah, dva gasilska voda iz Maribora, pa gasilci iz Radvanja, Pobrežja, Razvanja in Brezja. Do sedme ure je bilo tako na mestu požara več kot 400 gasilcev, ki so gasili z 12 motornimi in 2 ročnima brizgalnama pod vodstvom Ignaca Flakusa, staroste gasilske župe Drava - desni breg, ter načelnika mariborskega gasilskega društva g. Vollerja.
Gašenje je bilo izjemno težavno, saj se je požar razbesnel na več kot 310 metrov dolgi fronti med skladišči, gorele so z lepenko krite strehe, občasno so se slišale tudi manjše eksplozije.
Boj z ognjeno stihijo
Ogenj je bil najmočnejši v delu skladišča I., namenjenemu mešanju in pakiranju gnojil, v katerem je stalo tudi 16 silosov, napolnjenih z gnojili. Tukaj je streha gorela kot bakla, v nebo so švigali visoki plameni, več sto metrov se je dvigoval tudi gost črn dim, ki ga je veter, ki je požar še dodatno hranil, nosil navzgor po Dravski dolini proti Koroški.
Vročina v bližini požara je bila neznosna, krivili so se železniški tiri ter jeklene traverze, v skladišču se je podrla 50 metrov dolga in 10 metrov visoka predelna stena, padali so tudi silosi, v nevarnosti je bil bližnji električni daljnovod, zato so morali prekiniti električni tok. To pa je imelo za posledico, da so s tem ugasnile črpalke, ki so iz velikega vodnega rezervoarja napajale hidrante, na katere so bile priključene gasilske cevi. K sreči so bili na požarišču sposobni in izkušeni gasilci, v bližini požarišča pa ruško letno kopališče z betonskim bazenom. Prestavili so motorne brizgalne in vodo za gašenje črpali od tam. Največja nevarnost je predstavljalo poslopje, v katerem so bili štirje veliki rezervoarji, napolnjeni z nafto in benzenom. Če bi ogenj dosegel njih, bi to pomenilo pravo katastrofo, ki bi za zmeraj spremenila ne samo tovarne, ampak celoten kraj, zato so gasilci s skrajnimi močmi preprečevali ognju, da bi se razširil tja. V nasprotnem bi to pomenilo konec tovarne in Ruš.
Požar omejen
Kmalu je postalo jasno, da razbesnelega požara ne bo mogoče pogasiti, zato so se gasilci osredotočili na omejevanje ognjenih zubljev, da se ti ne bi razširili še na druge dele tovarne ter iz ostalih objektov pričeli z umikanjem nevarnih snovi.
Okoli devete ure dopoldan je bil požar omejen in pod kontrolo, na pogorišču, ki je bilo videti kot bojišče po najhujši bitki, pa so še ves teden gasilci vršili požarno stražo in po potrebi posredovali.
Gašenje in reševalna akcija k sreči nista terjala človeških žrtev. Nekaj gasilcev je staknilo manjše opekline, železničar Ivan Kotnik pa si je ob padcu z goreče strehe poškodoval rebra in je bil predan v zdravniško oskrbo.
Pivo za gasilce
Ko je minil prvi strah in je bila grozeča katastrofa preprečena, so sledili dnevi in tedni čiščenja in sanacija nastale škode. K sreči so bili poleg samih stavb pri zavarovalnicah zavarovani tudi sami proizvodi, ki jih je pogoltnil ogenj, zato je bila škoda za samo tovarno še znosna. V požaru so bila poškodovana poslopja na severni, dravski strani kompleksa, sprednja stran je ostala nepoškodovana in tisti, ki so se v kasnejših dnevih peljali skozi Ruše, pravzaprav niso verjeli, da je bil požar tako velik. Šele če bi stopili skozi tovarniški vhod in se sprehodili na drugo stran, bi videli, kakšno razdejanje je za sabo pustila ognjena stihija. Da se ni požar spremenil še v večjo katastrofo z neslutenimi in dolgotrajnimi posledicami, gre seveda zahvala gasilcem, ki so se borili z ognjem in pri tem tvegali ne zgolj svojega zdravja, ampak tudi življenja, zato ni nič čudnega, da so v Rušah veljali za prave heroje, vodstvo tovarne pa jim je po omejitvi požara podarilo več sodčkov piva. Da si, po uspešno pogašenih plamenih, pogasijo tudi svojo žejo.
