Zdi se, da z vsakim poletjem (ki se ravno izteka), za stopnjo bolj cenimo še tako majhno zaplato trave ali krošnjo drevesa v naših vedno bolj pregretih betonskih džunglah. Seveda to ni nič čudnega, že desetletje ali več podiramo temperaturne rekorde, Lučka Kajfež Bogataj zveni vsako leto bolj obupano, ko mora še enkrat ponavljati besede, ki nam jih govori že desetletje in več, le da so njene napovedi od takrat že "meso postale". Vročinski valovi sledijo eden drugemu in počasi o njih sploh več ne bomo govorili, saj bo celo poletje en sam, dvo- ali trimesečni vročinski val. Hladimo se na vse mogoče načine, obupano iščemo drevesa in senco, skačemo v jezera in reke, saj je morje poleti že nekoliko pretoplo, a je za tistih deset dni, ki si jih vzamemo za to, da se odmaknemo iz norišnice vsakdana, še vedno dovolj dobro. Kupujemo klimatske naprave, ob najbolj vročih dnevih se zatekamo v nakupovalna središča, kjer imajo temperature podobne onim iz zgodnje pomladi, nato pa zunaj doživimo temperaturni šok.
Človek bi pomislil, da nam bi zdaj že lahko bilo jasno, da tako več ne gre naprej, da se bomo scvrli, če česa ne spremenimo, a bi ta isti človek usekal krepko mimo. Beton je še vedno (vedno bolj) mest vladar, merilo napredka in razvoja, merilo (ne)uspešnosti županov, mesta pa vse manj namenjena dobrobiti svojih prebivalcev.
Zelenice med bloki
Veliko se sprehajam po Mariboru, in ko tako opazujem blokovska naselja, predvsem tista na desnem bregu Drave, zlahka ugotovim, v katerem desetletju so bila zgrajena. Zdi se, da smo takrat na kvaliteto življenja prebivalcev (predvsem otrok) dali več kot danes. Res je, bilo je manj avtomobilov, ki jih moramo zdaj nekje parkirati, in so takrat lahko marsikateri prostor, ki bi ga danes prekrili z asfaltom in spremenili v parkirišče, ozelenili, zasadili drevesa, postavili klopi in otroška igrala, pa vendarle se sprašujem, ali je to civilizacijski napredek, ki smo si ga želeli. Ne vem.
V Betnavski šumi smo se naganjali s poniji po tako imenovanih jamah smrti
Včasih me noge nostalgično zanesejo na dvorišče, na katerem sem preživel prvih deset let življenja - v Goriško ulico. Petnadstropni bloki, zgrajeni sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja med Betnavsko cesto in Ljubljansko ulico, so še danes skorajda takšni, kot so bili takrat. Le fasade so nekoliko drugačnih barv in obložene s stiroporom za večjo energijsko učinkovitost, dvorišča pa (na srečo) še zmeraj zelena. Drevesa, ki so jih zasadili, ko so bloke zgradili, so še danes bujno razraščena, tam so še peskovniki in otroška igrala - marsikje tista prvotna, na katera pa najbrž moderni starši svojim zakladkom ne pustijo več, saj se jim zdijo preveč nevarna. Po tistih igralih pa nismo samo plezali, se štemali ter gugali in z gugalnic skakali v daljino, pred njimi, predvsem tam, kjer je bila zemlja steptana, smo tudi kičkali, punce so skakale gumitvist, mulci pa seveda igrali dvoriščni fuzbal.
Sveta trava
Podobno kot na marsikaterem blokovskem dvorišču je bila tudi zaplata trave v Goriški, med stojali za sušenje perila in peskovnikom, tako rekoč štiriindvajset ur na dan pod budnim očesom katere izmed stanovalk, ki je pazila, da ni slučajno kdo prestopil (žive) meje ter napravil nekaj korakov po sveti travi ali, bog ne daj, potacal gredice s tulipani in narcisami, zato je bilo igranje dvoriščnega nogometa bolj ali manj obsojeno na asfaltni fuzbal na en gol. Za ta gol je običajno služilo stojalo za stepanje preprog oziroma gelender, včasih pa tudi plehnata vrata bližnjih garaž. Slednja so sicer pri vsakem doseženem golu zaropotala, zato je bilo igranje fuzbala tam ponavadi kratke sape in so ga okoliški stanovalci glasno prekinili. Slaba stran gelenderja pa je bila ta, da je po zadetku žoga večkrat odletela daleč na drugo stran, pri prav posebno dobro odmerjenem voleju celo na čez Cesto proletarskih brigad na tamkajšnjo travo s prav takšnimi gredicami, kot so bile na naši zelenici. Kljub temu so bili gelenderji boljša izbira.
Trije koti - penal
Za golmana je bil določen mulec, ki je imel o fuzbalu najmanj pojma, ekipi pa sta izbirala tista dva, ki sta veljala na dvorišču za najboljša, oziroma eden od njiju je bil najboljši fuzbaler, drugi pa lastnik žoge, saj je bila na vsakem dvorišču ponavadi zgolj ena prava žoga za fuzbal. Tista dobra stara usnjena kikerca, bela ali bela s črnimi šesterokotniki, oguljena od asfalta in neštetih brc, razpokana po šivih in vedno nekoliko preveč mehka, saj je ventilček vsaj malo spuščal.
Igralo se je do teme oziroma do takrat, ko je moral lastnik kikerce domov, in kakršen koli je bil takrat rezultat, je na koncu veljalo, da zmaga tisti, ki doseže naslednji gol. Favli so se sodili sporazumno, golman je žogo spravljal v igro z metom čez glavo, obrnjen s hrbtom proti nam, veljalo pa je tudi pravilo "trije koti - penal". Nogometnih avtov na našem dvorišču nismo poznali, saj je bil na eni strani "igrišča" blok, na drugi pa parkirani avtomobili, zato se je igralo na odboj.
Betnavska šuma
Kdaj pa kdaj pa smo fuzbal vendarle igrali tudi na dva gola, sploh ko nas je bilo več in je bila pred gelenderjem že gneča. Takrat smo šli v bližnjo Betnavsko šumo, v kateri smo se sicer bolj naganjali s poniji po tako imenovanih jamah smrti - kraterjih, ki so ostali od bombardiranja mesta med drugo svetovno vojno. Tam je bila sredi gozda jasa, na njej pa postavljena dva kovinska gola za igranje malega fuzbala.
Pred leti me je po nekaj desetletjih, ki so minila od takrat, pot zanesla zopet tja. Jasa se mi je zdela nekoliko manjša, a na moje veliko veselje so bili goli še vedno tam. In trava pred njimi marsikje oguljena do zemlje, dokaz, da so še vedno v uporabi.
