Ko sem bil v petem, morda šestem razredu, sem se odločil eno izmed sten v moji sobi prebarvati na rdeče. A naj sem se še tako trudil in v tisti "hobok" Jupola zlival eno plastično flaško Dipi rdečega tonerja za drugo ter s kuhlo mešal gosto mešanico, da mi je skoraj odpadla roka, pa kaj dlje od namešane roza barve nisem uspel priti. Kljub temu sem steno pobarval, vmes se je med barvno mešanico prikradlo tudi nekaj koščkov, ki so odpadli z valjčka, ter nekaj rdečih madežev, saj mi kljub nadčloveškim naporom tonerja ni uspelo dovolj dobro vmešati v belo osnovo. Potem sva z Venom bolj ali manj (ne)uspešno prerisala še podobe Beatlov s plošče Revolver in tako me je z južne stene moje sobe skoraj dve leti gledala najslavnejša liverpoolska četverica v rozastem odtenku.
Reporter, Lui, Playboy, Start
Naslednja dekorativna faza je bila radikalna. Vse stene sem prelepil s stranmi iz časopisov in revij - pač v stilu besedila Riblje čorbe "Reporter, Lui, Playboy, Start/uzmem kvalitet, odbacim škart/Pa ko tapete lepim po zidu/tek da ih imam sve u vidu" - in po nekajdnevnem trdem garanju so me s stene namesto roza Beatlov po novem pozdravljale reklame za sončna očala, 7 up, viski, leviske in športne avtomobile, razni časopisni izrezki naključnih člankov, slike znanih in neznanih, bolj ali manj oblečenih in zagorelih teles, Playboyeve duplerice in posterji iz Brava. V prvotnem načrtu je bilo, da prelepim tudi strop, a mi je zmanjkalo materiala, najbrž pa tudi volje, tako da je bil na stropu prelepljen zgolj slab kvadratni meter, povečini z ostanki revij in plakatom za koncert Lačnih Franzev v Kulturnem domu Kamnica.
Valcni strica Simona
Slabo desetletje prej sem pri "stenski preobrazbi" stanovanja babice in dedka občudoval strica Simona - no, pravzaprav je bil moj prastric, saj je bil babičin brat, a jaz sem mu pravil stric. Bil je amaterski slikar in stare šole malar, ki je znal tudi hoditi z lestvijo, in meni, približno petletnemu mulcu, se je zdel kot cirkuški akrobat. Z odprtimi usti sem ga gledal, kako je najprej pomalal strop in stene, potem pa nekje 30 centimetrov pod stropom s slikarski čopičem narisal ravno črto. To si je pred tem označil s pomočjo vrvice, prekrite z barvnim prahom, ki jo je napel na "vaservago", potem pa prijel med palec in kazalec, odmaknil za dober centimeter in spustil, tako da je pustila na zidu prašno barvno sled. Spodnji del stene, pod črto, je stric Simon okrasil s cvetličnimi vzorci. V dnevni sobi s pomočjo šablon, v kuhinji in predsobi pa s posebnimi "valcni" in tiste stene pri babici so ostale tako pomalane še desetletja, dokler sta babica in dedek živela.
Težavni stiki tapet
V blokovskih stanovanjih velja najprej omeniti bavalit, neke vrste notranji omet, ki pa je imel dve slabosti. Kljub temu smo nanj naleteli v marsikaterem stanovanju, saj so ga nanesli kar med gradnjo bloka, tako da je bil že na stenah, ko smo se v stanovanje vselili. Bavalit je bil sila grob in če ste se slučajno kdaj, ko ste na primer hiteli iz dnevne sobe v kuhinjo, ker je pričela vreti voda s krompirjem in je "šla prek", podrgnili ob steno, prekrito z bavalitom, je bilo podobno, kot bi to isto storili s "šmirglpapirjem" granulacije 60, odstraniti bavalit pa je bila tako rekoč misija nemogoče - bil je "za evig".
V nasprotju z bavalitom, ki so ga najbrž imeli radi le gradbinci, pa so bile v tistih časih sila popularne tapete. Te so v glavnem polagali ateji - s pomočjo nekaj kolegov in par pirov. Ponavadi so vertikalo ujeli kar dobro, saj so bile tudi stene dokaj ravne, sfižilo se je le pri lovljenju vzorca na stikih, a se zaradi tega nihče ni pretirano sekiral. Lahko bi rekli, da je malo zamaknjen vzorec tapet celo sodil zraven. Glede stikov so bile dosti bolj hvaležne tapete iz jute in pa raufaza. Velja še omeniti, da so se nove tapete lepile kar na prejšnje, saj so se jih lepila držala, kot da jim gre za življenje, zato jih je bilo v marsikaterem stanovanju na določenih stenah tudi za prst debelo plast.
Gospodinjstva, ki so hotela biti v trendu, pa so se nemalokrat odločila za fototapeto. Polaganje teh je bilo ponavadi prepuščeno profesionalcem, saj se pri fototapetah glede stikov ni bilo za šaliti. Dnevne sobe so morali krasiti popolno položeni afriški sončni zahodi s silhuetami slonov, gazel ali žiraf, rajsko bele karibske peščene plaže z upognjenimi palmami ali mangrovami, gričevnate pokrajine južnega Vietnama, kitajska riževa polja ali gosti bambusovi nasadi ter brazilski deževni pragozd.
