Ker sem še stare šole iz neke prejšnje države, ki je več ni, ob omembi 31. oktobra najprej pomislim na dan varčevanja. Saj ne, da se ne bi v osnovni šoli učili o Primožu Trubarju, o Katekizmu in Abecedniku – morda še celo bolj kot zdaj -, pa o protestantizmu in reformaciji, o Martinu Luthru ter njegovem (domnevnem) nabijanju 95 tez na vrata Wittenberške cerkve, a zadnji oktober takrat pač ni bil državni praznik, ampak le dan pred dnevom mrtvih. Seveda smo slišali tudi za noč čarovnic, ki pa smo jo povečini povezovali z grozljivkami s tem naslovom – kar (srečnih) 13 jih je. Šemili pa smo se izključno za pusta, buče pa prepustili oljarnam za bučno olje, kot se za naše kraje tudi spodobi.
Miška
Prvih nekaj let življenja seveda nismo imeli "pravo glasanja" o tem, v kaj se bomo za pusta namaskirali, bili smo prepuščeni na milost in nemilost naših mam, njihovi domišljiji ter ustvarjalnosti, da so iz nečesa, kar se je valjalo po naših omarah ter z nekaj sukanca, žice in papirja sestavile pustno oblačilo, v katera so oblekle svoj podmladek. Morda se tudi zavoljo tega na zgodnjih pustnih fotografijah le redko kdo od nas smeji – ponavadi so naši obrazi izražali le željo po pepelnični sredi in koncu maškarade, tako našemljene so nas lahko razveselili le krofi.
Moja najstarejša pustna fotografija nosi datum 6. marec 1973 in mi pove, da sem jih takrat štel tri in pol, izraz na mojem obrazu pa, da sem si želel za pusta biti kaj drugega, ne pa miška v gumijastih škornjih in volnenih "štramplih", z oblekico, ki spominja na gostilniški prt, in s povešenim uhljem. A to je moja najstarejša pustna fotografija in imam jo neizmerno rad.
Kavbojci in Robini Hoodi
Nekje v začetku osnovne šole pa smo lahko pustili svoji pustni domišljiji prosto pot. To je v praksi pomenilo, da so ulice preplavili kavbojci in indijanci ter indijanke, kakšen vitez, Zorro, vampir, klovn ali princeska, Kekec, Robin Hood in Pika Nogavička. Seveda so bila tudi ta oblačila pretežno domače izdelave. Tako se je indijanska oprava dala najboljše sešiti iz vrečevine, v pomanjkanju orlovih peres pa so bila dovolj tudi golobja ali labodja. Ta so prišla prav tudi Kekcem, ki so si jih zataknili za planinske klobuke.
Vitezi so imeli meče iz kartona, tu in tam pa so jih komu v kakšni atejevi službi izdelali iz lesa – kartonaste so bile tudi maske Zorrotov in zvezde šerifov. Klobuki varuhov postave z Divjega zahoda so bili večkrat od dedkov, le kolte s futrolami smo kupili v papirnici ali na tržnici, na stojnicah z robo, ki je v Italiji "padla s tovornjakov". Domače izdelave so bili kakopak tudi loki Robinov Hoodov, borcev za pravice tlačanov in povratek Riharda Levjesrčnega v zelenih "štramplah", s predelanim planinskim klobukom in fazanjim peresom.
Indijanke so imele lasulje iz črne volne, Pike Nogavičke iz oranžne, klovni pa nosove iz žogic za namizni tenis. Vampirji so si svoje zobe izrezali iz jogurtovega lončka.
Tu in tam so komu kupili masko v papirnici, ponavadi so bili to Stan in Olio, Charlie Chaplin ali kakšen groteskni rdečelični obraz širokega nasmeha, a plastične maske, ki so prekrivale cel obraz, so bile sila nepraktične. Tanka elastika se je zarezala za ušesa in pekla kot sto hudičev, v njih smo se potili, tako da smo pot iz mask izlivali na približno 15 minut, skozi luknjice za oči se ni videlo nič, le redko katera pa je nepoškodovana preživela do konca pusta. Zato so bile naslednje leto praviloma vse na notranji strani popravljene s selotejpom.
Hipi, Adam Ant in spermič
V najstniških letih so stopili v ospredje hipiji, pri katerih so prišle prav vse rute, ki so se vlačile po domačih predalih, indijske srajce in verižice z obeski, a tudi volnene lasulje (nekdanjih) indijank, eno leto so "blesteli" Adami Anti, za pusta so si lahko tudi sicer punkerji pobarvali lase in naredili irokezo. Spomnim pa se leta, ko sva bila z Venom - kakopak navdihnjena z Woodyjem Allanom in njegovim Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu -, za pusta spermija. Venova mama nama je sešila bele pajace z dolgimi belimi repki, tudi obraza sva imela snežno bela, k sreči pa jajčeca nisva oplodila nobenega – čeprav sta bila najina spermiča puncam zelo povšeči.
Fehtanje
Že ko smo bili mulci, pa tudi kasneje, v najstniških letih, smo našemljeni hodili "fehtat". Ker sem bil blokovsko dete, je bilo to seveda mnogo lažje, saj smo se v posameznem vhodu z dvigalom zapeljali v najvišje nadstropje in potem "obdelali" vsa stanovanja do pritličja ter vajo ponovili v sosednjem vhodu. Pred vrati smo pozvonili in ko/če je kdo odprl, smo v en glas vprašali: "A 'mate kaj za pusta hrusta?"
Če je bila sreča, smo tako nažicali kar nekaj denarja, česa drugega pa niti nismo hoteli - kvečjemu kakšen krof.
