Na nogah vsakega nadobudnega frikeca ali frikice so bile semiške nekaj obveznega. Bile so zakon, v rjavi ali črni barvi, z značilnim belim robom, nastalim od vlage in soli, za vse letne čase, v soncu, snegu in dežju. Drei Wetter Taft pred Drei Wetter Taftom. Bile so skoraj popolne, le barvo so rade puščale in zato smo imeli vsi svoje bele zokne (ja, nosile so se izključno bele nogavice) na prstih in petah obarvane v temno modri odtenek. Ampak to ni motilo nikogar, modrikasti beli okni so sodili zraven in živeli v simbiozi z našimi semiškami. Le občasno, predvsem za športne aktivnosti, smo jih zamenjali z adidaskami. Te smo poznali v treh različicah. Vse so bile bele, barve črt pa so bile pri vsakem modelu različne. Univerzalke so imele črne, romke modre, vimbldonke pa rdeče in modre.
Skibucke
Seveda pa pred dopolnitvijo najstniških let in cveta pubertete o svoji obutvi nismo imeli kaj dosti "prava glasanja" in takrat so se na nogah cicibank in cicibanov ter pionirčkov in pionirk v zimskih mesecih, predvsem, ko je zapadel sneg, znašle skibucke. V izložbah trgovin s čevlji so tako na prvi pogled obetale zaščito pred mrazom, primerljivim z onim v Sibiriji, pa tudi za vlago, predvsem žlufarco, ki se je pojavila na pločnikih in cestah takoj po tem, ko so jih splužili in posolili, se je zdelo, da jim ne more priti do živega.
Seveda pa je bila realnost skibuck nekoliko drugačna od tistega prvega pogleda v izložbi. No, res so bile tople, morda celo nekoliko preveč, tako da so se nam noge v njih kar dobro potile. A zeblo nas ni. Vsaj dokler je ostala notranjost suha, kar pa je v praksi pomenilo prvi mesec uporabe - največ dva. Potem je voda našla pot tudi v notranjost toplih skibuck, katerih najbolj šibka točka je bila zunanja plast, s katero so bile prevlečene. Ta se je, zdelana od naših korakov in ranjena na sankah ali kakšni veji, počasi pričela luščiti in odpadati kot posušena koža, še nekoliko dodatno pa jo je znala načeti toplota, če smo skibucke postavili preblizu peči ali vročega radiatorja.
Vonj cicibanovih nog
Morebiti pa so snovalci te obutve vendarle razmišljali tudi o tem, da bi znala vlaga najti svojo pot v njihovo notranjost. Morda pa so tako razmišljali zavoljo potenja v njih. Kakorkoli, vložek skibuck, podoben nogavicam in narejen iz navadne rumeno rjave pene, se je dalo vzeti ven in na radiatorju posušiti. Takrat so naša stanovanja dobila prav poseben vonj, sestavljen iz mešanice vlage, zgodnje plesni in postanega "švica" cicibanskih in pionirskih nog. Seveda so razpoke, skozi katere je lahko prodirala žlufarca, postajale z vsakim dnevom širše, tako da smo si običajno zadnji mesec zimske sezone, in obenem tudi življenja skibuck, notranje vložke že ovijali v PVC-vrečke in nam je zavoljo njih kar dobro drselo, kar se je poznalo tudi pri hoji.
Čupavci
Obstajale pa so tudi skibucke, ki sem jih vedno smatral za jako šminkerske, saj so se ponavadi pojavljale na reklamnih fotografijah z zimsko zagorelimi manekenkami in manekeni, oblečenimi v "španarce" in svetle bunde Toper, obvezno s sončnimi očali z zrcalnimi stekli, nekje v Alpah na smučišču in modrim nebom brez oblačka za ozadje. To so bile skibucke, ki so izgledale, kot da bi naše navadne ovili v kose tistih dolgodlakih preprog, ki smo jih našli v tako rekoč vsakem moderno opremljenem socialističnem stanovanju v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zato smo jim pravili tako, kot smo imenovali tudi te preproge - čupavci.
Ako so bile te skibucke zavoljo dodatne obloge še bolj tople od onih navadnih, ne bi vedel, so pa po hoji v "žlufarci" postale hitro podobne mokri ovci, po sveže zapadlem snegu pa so se na dlakah čupavcev naredile fantastične snežne kepe in vozli, kot se naredijo na bobtailu ali irskem setru po nekajurnem zimskem sprehodu v snežnem zametu.
