Prvo polovico svojih osnovnošolskih let, pa tudi še kdaj kasneje, sem kar nekaj časa preživel na drsalkah. Mariborsko drsališče na Železničarju je bilo v tistih letih nekoliko drugačno od današnje Ledne dvorane, čeprav tudi ta danes po svojem izgledu ne sodi ravno v enaindvajseto stoletje. A takrat je bila to odprta ledena ploskev, z oguljenimi lesenimi "bandami", v katere se je zaletavalo nešteto drsalk in ogulilo beli lak do cvetenja - ter s kovinsko svetlomodro tribuno, s katere so največji entuziasti spremljali hokejske tekme domačega kluba.
Hotdog in čaj s snegom
Pomemben del drsališča je bil kiosk, v katerem so prodajali hotdoge in čaj. Tega so z zajemalko natakali v plastične lončke, bil pa je tako vroč, da je peklo, tudi če ste lonček držali le za zgornji rob in v rokavicah. Zaradi tega smo v čaj vedno dali še kepo snega. Če slučajno ni bilo naravnega, smo ga vzeli kar s kupa, ki ga je naredil stroj za čiščenje ledu. Ako smo pri tem zaužili tudi kaj antifriza ali kakšnega drugega dodatka, ostaja vprašanje. Stavil bi, da smo.
Zakaj sem postal dokaj pogost obiskovalec drsališča, zame še dan današnji predstavlja dokaj veliko neznanko, se pa spomnim, da sem imel brezplačne vstopnice, zato je prav mogoče, da je bil to glavni razlog. Kje in zakaj sem jih dobil, pa nimam pojma.
Drugo uro v nasprotno smer
Zelo dobro pa se spomnim svojih prvih drsalk - z njimi sem bil vse prej kot zadovoljen. Dobil sem tiste za umetnostno drsanje, z zobci spredaj, zaradi katerih sem večkrat padel, a to še sploh ni vse. Bile so bele, ženske, medtem ko sem si jaz iz petnih žil želel hokejske. Po letu ali dveh "punčkastega" drsanja sem jih vendarle dobil. Sicer ne novih, ampak bile so prekrasne, znamke Adidas, s tremi črtami ob straneh, spredaj oguljene od zaletavanja v "bando", z rumenimi vezalkami in za dve številki prevelike. To me seveda ni zmotilo, pa čeprav mi je v njih, kljub debelim volnenim nogavicam, noga plesala bolj kot sta v Sarajevu to počela znamenita Jayne Torvill in Christopher Dean.
En drsalni termin je trajal dve uri. Drsali smo v krogu, v nasprotni smeri urinega kazalca. Iz zvočnikov se je širila glasba, pač primerna času, torej disko, zvečer so nekaj malega utripali tudi barvni reflektorji, po eni uri pa se je iz zvočnikov zaslišal glas: "Drsalce naprošamo, da se obrnejo in drsajo v nasprotno smer."
Nič nas ni strah, če so ...
Seveda pa se je v Mariboru veliko več smučalo kot drsalo, navsezadnje smo bili v bivši državi Slovenci (oziroma Janezi) pri športu "skijaši" - in še danes pravimo, da je smučanje naš nacionalni šport, čeprav se je spremljanje smučarskih tekmovanj ter naših smučarjev in smučark zelo spremenilo od časov smučarske evforije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo stiskali pesti za naše "blontno veselje", kot so v svoji Beli simfoniji Bojana Križaja poimenovali Lačni Franzi. Ne zgolj zanj, ampak tudi za vse ostale naše - Jureta, Jožeta, Borisa, Roka, Andrejo, Anjo, Matejo in skoraj našega Ingemarja na elankah - smo navijali.
Čeprav nisem bil smučar, pa mi je bilo v časih "bele simfonije" kristalno jasno, da je na smučeh najboljša prozorna masa ter da so črne RC Elan 05 daleč pred vsemi ostalimi elankami. Ko sta si jih nadela Ingemar ali naš Bojan, pa so bile to najboljše smučke na svetu. Budno sem spremljal tudi kape, ki jih je nosil Stenmark, vse od triglavke in tiste z velikim cofom do one z majhno volneno bunkico na približno petnajst centimetrov dolgi volneni vrvici - vedel sem, kaj so španarce, bindunge in pancarji.
Izgubljeni avtogrami v oranžnem blokcu
Za enega najbolj smučarskih mest velja Maribor. Nad mestom se pne Pohorje s smučišči, na katerih so se poleg starega in mladega v dolino skoraj petdeset let med vratci spuščale tudi največje legende ženskega svetovnega pokala. Čeprav je veljalo to tekmovanje za del mestnega tkiva, tako mariborsko, kot je to Najstarejša trta ali nogometni klub vijolične barve, pa ne vem, ali sem bil na tekmah za zlato lisico več kot dvakrat. Tisti mraz in "žlufarca" ob progi mi nista bila nikoli pretirano pri srcu, vse skupaj se je bolje videlo na televiziji, četudi v črno-belih odtenkih - in tudi moj patriotski čut do rodnega kraja mi ni bil dovolj, da bi se redno odpravljal v ciljno areno na glas navijat za lisičke. Se pa še dobro spomnim, da sem enkrat v osnovni šoli stal ob robu ciljne arene z oranžnim Toz blokcem v preži za avtogrami. Kar nekaj sem jih nabral, a nimam pojma, kdo vse se je podpisal na tiste liste z malim karom. Beležka se je v teh desetletjih kdo ve kje izgubila, tako da tega najbrž nikoli ne bom izvedel.
S pancarji na šestko
V Mariboru so tisti, ki so bili najbolj zagrizeni smučarji, za to izkoristili vsak prosti trenutek. Marsikdo je šel z opremo tudi v šolo in se potem z avtobusom številka šest takoj po pouku odpravil do vznožja Pohorja, se tam postavil v dolgo vrsto in nemalokrat po eno- ali celo večurnem čakanju vstopil v srebrno kovinsko gondolo, ki ga je odpeljala na vrh. Tisti, ki so imeli pouk popoldan, so svojo smučarsko "dolžnost" opravili dopoldan. Čeprav nisem sodil mednje, pa sem pametno prikimaval, ko so se pogovarjali o jonatanki, fiski, bolfenku, ruški, cojzi, stolpu, partizanki, bejbiki … - in se delal, kot da mi je vse jasno, še danes pa se spomnim zvoka korakov po asfaltu, ko so generacije smučarjev in smučark po mestnih ulicah hodile s pancarji na šestko.
