Smučal nikoli nisem kaj dosti. Že pri štirih letih sem si na belih "strminah" zlomil nogo in potem na smuči nisem več veliko stopal, z izjemo nekajletnega smučarskega obdobja v devetdesetih, a je tudi to že davno mimo. Več sem se sankal, dokler se mi je pač še ljubilo vzpenjati na kakšen grič. Takratne sanke so se v grobem delile na dve skupini.
Prve so bile večje, sedalo je bilo leseno in sestavljeno iz vzporednih letvic, drsni površini pa sta bili spredaj polžasto zaviti. Te so bile bolj za nedeljske sankače, primerne tudi za babice in mame, a dovolj velike, da sta se z njimi lahko peljala dva, torej so se dale spremeniti v dvosed. Hitre niso bile bogve kaj, četudi smo kovinske trakove, ki so bili za drsno oblogo, mazali z milom, kar naj bi pripomoglo k zmanjšanju trenja, a zdi se mi, da je bila hitrost namazanih in za zimsko sezono pripravljenih sank primerljiva z onimi, s katerimi smo šli na prvo sankanje, takoj ko smo jih vzeli iz kleti ali garaže, kjer so bile spravljene čez leto. Sicer so te prvih nekaj voženj za sabo puščale rjasto sled, da bi bile kaj bolj počasne od onih namazanih, pa se ne spomnim.
Kot mulec z Goriške sem imel najbližji sankaški hrib(ček) pri Ledini na obronkih Pohorja
Druga vrsta sank je bila bolj športne izvedbe. Spredaj so bile aerodinamično zaključene, tako da so krasno rezale zrak, zgornji del pa ni bil narejen iz lesenih letvic, ampak iz platnenih trakov. Na njih se je dalo fantastično nagniti nazaj in držeč se za vrv krmariti z nagibi telesa, saj se zavoljo nižjega težišča niso kar tako prevrnile, z nogami smo smer vožnje le nekoliko popravljali. Z njimi smo se lahko vozili tudi tako, da smo nanje legli na trebuh, in to je bilo že močno podobno vožnjam in hitrostim, o katerih smo sanjali.
(Skoraj) bob steza na Ledini
Kot mulec z Goriške sem imel najbližji sankaški hrib(ček) pri Ledini na obronkih Pohorja, ki pa ni bil kaj visok in še manj strm, smo pa v tamkajšnjem bližnjem gozdu našli na pohorskem pobočju nekaj fantastičnega. To so bili jarki. Nekateri so nam o njih povedali, da so to najbrž drče, po katerih so nekoč spravljali les v dolino, drugi so bili mnenja, da jih je naredila voda. Bili so tudi takšni z bujno domišljijo, ki so jih povezovali z vojno in partizani, a ti so najbrž (najbolj) krepko udarili mimo. Sicer pa nas nastanek teh jarkov sploh ni zanimal, njihova uporabnost veliko bolj. Po njih se je namreč dalo sijajno sankati in na ovinkih smo se lahko nagnili tako, kot bi bili na bob stezi. No, skoraj tako, a to sem spoznal desetletja kasneje.
(Olimpijska) bob steza v Calgaryju
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se mi je namreč uresničila želja vsakega smrkavega sankača, ki je sanjal o tistih pravih sankah in progah. Z Matejo sva bila na potovanju po Kanadi in za kakšnih deset dni sva se ustavila v Calgaryju. Tam so bile leta 1988 zimske olimpijske igre, in seveda sva obiskala nekaj prizorišč, med njimi tudi skakalnice ter progo za bob in sankanje. Že spodaj naju je razveselil jamajški bob, ki so ga uporabljali pri snemanju filma Ledene steze, a tisto pravo je šele sledilo.
Čeprav je bilo poletje, je bil spodnji del proge, zadnjih pet ovinkov, zamrznjen in namenjen obiskovalcem, da preizkusijo svojo hrabrost ali pa, vsaj v mojem primeru je bilo tako, da si uresničijo otroške sanje. Seveda sva morala najprej podpisati, da se bova spustila na lastno odgovornost, potem sva dobila čeladi, ščitnike za kolena in komolce ter vsak svoje sanke, ki so bile dokaj podobne tistim pravim, tekmovalnim. In potem … sem z rokama tesno ob telesu legel na sanke in porinili so me po klančini ledenega kanala, kot mu tudi pravijo. Še prej pa povedali, da naj nič ne premikam nog in spreminjam smeri, saj bo šlo po ovinkih brez tega in v pravi smeri. Seveda je lažje to slišati kot potem izvesti, noge so pričele kar same zvijati sprednji del in sanke - občutljive za vsak še tako majhen gib, so seveda vsakokrat odreagirale.
Tako me je prve tri ali štiri ovinke premetavalo levo in desno, odbijal sem se od robov kot žogica za pingpong, enkrat sem bil prepričan, da me bodo sanke izvrgle na led, in hitro sem ugotovil, zakaj sem dobil ščitnike za kolena in komolce. Šele zadnji najbolj oster ovinek smo se s sankami in ledenim kanalom povsem ujeli in postali eno. Izpeljal sem ga sanjsko, natančno tako, kot sem si od malega želel.
Ko bi me takrat videli mulci z Goriške in z naše bob steze pri Ledini ...
