Dokumentarce o morskih globinah z Jacquesom Cousteaujem smo tudi mi v Mariboru gledali z odprtimi usti. Ta slavni francoski pomorščak nam je budil domišljijo in pustolovskega duha, ko je k s svojo ladjo Calypso plul po širnih oceanih in se potapljal v morske globine ter nam razkrival bogastvo življenja, ki se tam skriva. Najbrž ga takrat ni bilo mulca, ki ne bi sanjal o tem, da bi se tudi sam kdaj potopil globoko pod površino in raziskoval morsko dno. Z masko, plavutkami in bombo s kisikom, držeč se za podvodni električni skuter ali pa v batiskafu, ki se je lahko potopil še globlje, v večno temo, tja, kjer živijo najbolj čudovita morska bitja - in bajeslovne pošasti.
Luftmadraci z okencem
Vse to, o čemer smo sanjali, smo potem vsako poletje skušali stisniti v tistih deset dni počitnic na morju. Na svoj način, s svojo preprosto podvodno opremo za tauhanje (potapljanje) in veliko mero domišljije. Jadranska obala še zdaleč ni bila tako eksotična in pisana kot modra prostranstva karibskega morja, a to nas ni zaustavilo, da ne bi preždeli v vodi po več ur, še dolgo po tem, ko je koža na naših prstih postala podobna suhim slivam in so ustnice dobile svetlo moder odtenek.
Vse, o čemer smo sanjali, smo vsako poletje skušali stisniti v deset dni počitnic na morju
Za opazovanje podvodnega sveta je bila sila pripravna blazina. Z nje se je dalo z masko kar solidno gledati pod vodo, sila imenitni pa so se mi zdeli luftmadraci s prozornim okencem – na takih celo maske niste potrebovali. Se pa je dolgotrajno ležanje na trebuhu poznalo na naših hrbtih. Sonce jih je obarvalo v paleto od roza do temnordečih odtenkov s temu primerno stopnjo bolečine, ki smo jo zvečer hladili z navadnim jogurtom, ki nam ga je mama namazala na razbeljeno kožo.
Šnorkli in vedno zarošene maske
Maske, s katerimi smo se potapljali, so bile različnih vrst in – roko na srce – ena je bila bolj zanič od druge. Prav vse so čisto malo puščale, pa čeprav smo si gumijaste paske zategnili tako močno, da so se zarezali za ušesa do skrajnih meja bolečin, ki smo jih bili v imenu znanosti in v čast Jacquesu Cousteauju še sposobni prenašati, a smo kljub temu imeli pod nosom vedno za prst slane vode, ki nam je redno uhajala v nosnice, stekla pa so bila tako ali tako neprestano zarošena, pa naj smo v masko še tako vestno pljuvali. Nekatere maske so bile brez dihalke, "šnorkla" po domače (štajersko), nekatere pa so imele, iz meni še danes neznanih razlogov, šnorkl kar na vrhu, tako da smo dihali skozi nos in s svojo sapo zarosili še tisti kvadratni centimeter čistega stekla.
Tudi sami šnorkli so bili različnih izvedb. Nekateri so imeli zgoraj v majhni plastični kletki pingpong žogico, ki naj bi pri potopu zaprla luknjo – kar se seveda ni zgodilo nikoli, ampak res nikoli –, nekateri so imeli gumo, ki je vodila od plastične cevke v usta, narebrano, nekateri ne, prav vsi pa so imeli plastično gumijast okus in v prav vse se je dalo izjemno dobro zasaditi zobe in jih žvečiti.
Zakladi morskih globin
In smo tauhali, oooo, pa še kako smo tauhali. Eni s plavutkami, črnimi ali modrimi – želeli pa smo si tiste prave, dolge meter in več –, drugi brez njih. S široko odprtimi očmi, vedno malo rdečimi od slane vode v maski, smo gledali špare in kneze, upali, da kje zagledamo orado ali brancina, morda kakšno koralo, tiščali nosove v razpoke ter oprezali za hobotnicami, ki naj bi tam živele, ter raki in morskimi pajki. Na dah smo se potapljali do dna, včasih tam pobrali morsko kumaro, za pest mivke ali kamen, da smo pokazali, da smo res prišli do konca, s požiranjem sline ali pihanjem skozi zatesnjen nos mojstrsko izenačevali pritisk v ušesih, na površini pa rutinirano izpljunili iz šnorkla vodo.
Na obalo smo vlačili školjke vseh vrst in oblik ter morske polže, pa rakove klešče, ki smo jih potem še nekaj tednov, navezane na usnjen trak, nosili okoli vratu, ter sanjali o tem, da kdaj na morskem dnu zagledamo zlatnik pozabljenega zaklada, ročaj rimske amfore, razbitino ladje ali pa vsaj pozabljeno sidro.
Vonj po morju še doma
Zakladi so se kopičili in po desetih dnevih jih je bilo dovolj za celo polivinilasto vrečko. Odnesli smo jih domov in potem je v naših sobah še nekaj časa dišalo po morju - za mame bolj smrdelo po gnijočih algah -, školjke in polžki pa so na sebi počasi zbirali prah, dokler jih ni nekje v novembru ali decembru mama skupaj z njim obrisala s police in zabrisala stran.
A tega nismo niti opazili, vsaj do naslednjega odhoda na morje ne, takrat pa nam je bilo že vseeno. V morskih "globinah" so namreč na nas že čakali novi zakladi, da jih iztauhamo in rešimo pred pozabo.
