Surfanje na krpanu ali kako smo se v Mariboru vozili z javnim avtobusnim prevozom

Vid Kmetič
12.04.2026 03:36

Zdi se mi, da smo se z avtobusi mariborskega mestnega avtobusnega prevoznika, takrat še poimenovanega Certus, vozili več kot danes.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Dvojka me je pripeljala iz Goriške po Betnavski v središče mesta.
Marko Vanovšek

Avtobus nima rus, pet koles do nebes. Tako je večkrat rekla moja babica in tega stavka nisem nikoli prav dobro razumel. Še danes ne vem, kaj imajo rusi z avtobusi in zakaj pet koles, saj jih je bilo vedno za parno število – edino, če je bilo v igri še rezervno kolo. Mi pa je bila ta babičina "mantra" vseeno zanimiva, saj je bilo kar nekaj avtobusov mariborskega avtobusnega podjetja Certus znamke Ikarus - in tako sem babičin stavek predelal po svoje. "Avtobus Ikarus, pet koles do nebes," kar pa je imelo le kanček več smisla.

Zdi se mi, da smo se z avtobusi mestnega prometa včasih vozili več. Saj ne, da bi bili vozni redi takrat briljantni in točnost prihodov in odhodov s postaj primerljivi s točnostjo švicarskih železnic, a koliko imam v spominu, se je le redkokdaj zgodilo, da bi kakšen avtobus vozil na tričetrt prazen, tisti jutranji, ko so se ljudje vozili na delo, in popoldanski, ko so delovni ljudje in občani s službami končali, pa so bili napolnjeni do zadnjega stojišča in še nekaj malega čez – pa čeprav je imelo kar nekaj velikih industrijskih gigantov na prevoz na delo in z njega za zaposlene organizirane svoje avtobusne prevoze. Prav tako ni bilo toliko avtobusnih linij, kot jih je zdaj – najbrž nam hoja nekaj sto metrov do najbližje avtobusne postaje ni predstavljala nekega posebej velikega napora, pa tudi zavoljo zamud se nismo pretirano sekirali, saj smo lahko na postajah s sočakajočimi, četudi popolnimi neznanci ali znanci zgolj na videz, izmenjali mnenja in najnovejše novice, v najslabšem primeru zgolj pozdrave in nekaj vljudnostnih fraz.

Glavna mariborska avtobusna postaja
Sašo Bizjak

Kovanci in žetoni

Vožnjo smo plačevali pri vozniku, kjer smo v škatlo s prozornim plastičnim pokrovom vrgli kovance, tako da je bilo treba vedno imeti točno vsoto drobiža – goljufanje je ostro voznikovo oko ponavadi opazilo ali pa smo mislili, da ga in smo le redkokdaj poskušali plačati nekaj par manj. Kasneje, ko je že krepko tolkla inflacija in bi bilo kovancev za eno vožnjo preveč, so uvedli avtobusne žetone. Najprej kovinske z luknjo na sredini, nekje v devetdesetih pa plastične rdeče barve, z reliefom mestnega grba na eni in Certusovega logotipa na drugi strani – vsaj zdi se mi tako.

Dvojka, "dvaskoziena" in štirica

Ko sem stanoval v Goriški, sem se vozil z dvojko, ki je imela postajo na Betnavski, kakšnih 150 metrov od našega bloka, nekaj kasneje pa so uvedli še linijo 2/1, ki je vozila po Ljubljanski. Do obeh postaj približno enako, za vožnjo iz mesta domov sta oba stala pri Modni hiši.

K babici na Studence sem se iz mesta vozil s štirico, ki je stala na Svetozarevski pred stavbo Večera. Takrat so bile tam tudi vitrine z zadnjo številko tega časopisa in med čakanjem si si lahko krajšal čas z branjem novic. Štirko je nekaj časa vozil šofer, ki je rad pripovedoval vice - in tako se je nemalokrat med vožnjo krohotal ves avtobus, njegov najljubši stavek pa je bil: "Mačka houdi bousa po cejsti!" Na Studencih sem izstopil na postaji pri transformatorju, do babice na Sokolski 18 je bilo od tam slabih 200 metrov, postaja za pot nazaj pa je bila v bližini železniških zapornic, poleg dveh kioskov – trafike in sladoledarja.

Krpan

Nekje v sredini osemdesetih so pri Certusu nabavili pregibne avtobuse, imenovane Krpan. Bili so dvakrat daljši, oranžne barve, na sredini pa so imeli platnen pregib, ki je spominjal na harmoniko, v notranjosti pa na tleh okroglo ploščo, ki se je v ovinkih premikala. Seveda smo mulci na teh avtobusih najraje stali prav tam in na vsakem ovinku malo "surfali".

Ko smo se preselili na Koroško cesto, sem se z avtobusom vozil za odtenek manj, čeprav je bila pred blokom postaja avtobusa številka petnajst, v bližino srednje šole me je lahko dostavila dvanajstka, a je bil center mesta oddaljen le slabih deset minut hoje, šola pa le nekaj malega več. Kljub temu pa sem se dnevno vozil na treninge na Poljane, običajno s šestko ali osemnajstko, včasih z devetnajstko.

Čakajoč na postaji

Sem pa v času srednješolskega izobraževanja kar nekaj časa preživel na klopci avtobusne postaje na Glavnem trgu. Čakajoč na punco, seveda. Ko je bila to Simona, se je pripeljala s šestko, kasnejša Barbara pa z dvojko ali z "dvaskoziena". Včasih sem se pretvarjal, da avtobusa nisem opazil, ko je prišel na postajo, čeprav sem ga videl že, ko je zavijal z Glavnega mosta. A sem se delal brezbrižnega frajerja, ki mu je punca skočila v objem.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta