Ne vem, ali je še kakšen datum, na katerega ima tako rekoč vsak izmed nas kakšen spomin, kot velja to za prvi september. Vsaj od prvega vstopa skozi šolska vrata, ko smo postali prvi čičeki, naprej.
Boris
Osnovne šole sem obiskoval kar tri. Prva je bila na vrsti OŠ Borisa Kidriča v Žolgarjevi ulici. Borisa danes več ni, skupaj s sosednjim Slavkom (Šlandrom) so ju združili v Franceta. Tistega ta prešernega, seveda. Moja prva razredničarka je bila Mira Pečnik, razred pa 1. a. Obvezne so bile delovne halje in tako je sedelo v razredu približno trideset mul in mulcev, oblečenih v modro, kot poslovodja v Tamu ali Metalni, in eden v rjavem. Uganili ste, to sem bil jaz, ki mu dedek krojač ni sešil srajčice, ampak suknjič iz rjavega trpežnega platna. Tiste delovne halje so seveda prišle še kako prav, saj smo kmalu začeli pisati s penkali in črnilo ni našlo svoje poti le v črtaste zvezke s pomožnimi črtami, ampak na naše roke in seveda tudi delovne halje.
Najpomembnejši dogodek vsakega prvošolčka je bil seveda sprejem med pionirje 29. novembra, ko smo se po svečanem "Danes, ko postajam pionir …" prelevili iz cicibanov v pionirčke. Vsi lepo oblečeni v bele srajce in temno modre hlače ali krila smo dobili pionirsko značko in izkaznico ter seveda rdečo utico in modro pionirsko kapo s plastično rdečo zvezdo, v šolski kuhinji pa potem kuhano hrenovko, žemljo, skodelico čaja in kremšnito.
Drugega razreda se ne spomnim kaj dosti, le da je bila naša tršica Marta Černezel, da smo drugi razredi morali prvim čičekom iz kuhinje nositi v njihove razrede malice in da sem imel fantastično trenerko z Nikijem Laudo v rdečem ferrariju s številko 11.
Veljko
Dosti bolj kot drugega razreda se spomnim tretjega, saj je bila takrat na vrsti (prva) selitev v mojo novo šolo. Konec sedemdesetih let je namreč na jugozahodnem delu mesta začelo rasti veliko blokovsko naselje Nova vas in sredi še nedokončanih blokov tudi nova šola, ki jo je seveda bilo treba napolniti z učenci. Tako so preprosto določili, kateri bloki in ulice so tisti, ki spadajo pod okrilje nove šole, in nas premestili - no, skoraj. Šola namreč na začetku šolskega leta še ni bila zgrajena, zato smo prvo polletje "gostovali" v drugi šoli - seveda Kidriču, le da nisem bil več učenec OŠ Borisa Kidriča, ampak učenec OŠ Veljka Vlahovića. Šola je dobila ime po črnogorskem revolucionarju in politiku, a podobno kot Borisa tudi Veljka več ni; "njegovi" šoli je danes ime Tabor I.
Naša nova tršica je bila Ivica Petrovič, po zimskih počitnicah pa je bila tudi šola nared. Vse je dišalo po novem, na tleh je bil tapison, oblika šole vesoljska z okroglimi okni, ki so me čisto malo spominjala na izbuljene oči kakšnega velikanskega lignja, fasada pa živih barv in iz pleha.
Voranc
Nove šole nisem dolgo obiskoval. Do konca tretjega in prvi mesec četrtega razreda, potem pa je bila na vrsti še tretja selitev. Tokrat šole nisem zamenjal zavoljo kakšne nove razporeditve pionirčkov ali izgradnje še enega hrama učenosti, tokrat smo se preselili mi. Iz Goriške ulice na Koroško cesto, Veljka pa je zamenjal Lovro. No, pravzaprav ne Lovro, kot mu je bilo v resnici ime, ampak Voranc. Ta šola je edina izmed treh, ki nosi še vedno svoje staro ime. Na srečo so ostali pisatelji tudi v novi državi dovolj primerni za imena šol, kar pa za (vse) narodne heroje, borce in revolucionarje "socialističkog poretka" ne moremo trditi. Osnovna šola Prežihovega Voranca je na Gosposvetski cesti 10, takrat pa je nižja stopnja, od prvega do četrtega razreda, gostovala v stavbi današnjega rektorata v Miklošičevi ulici, tako da sem eno leto preživel v eni šoli (pravzaprav moji tretji šoli), štiri leta pa v drugi (pravzaprav četrti). Prevedeno v prakso, v četrtem razredu si bil v "spodnji šoli", kot smo ji rekli, glavni, že naslednje leto pa si začel na Gosposvetski znova kot neke vrste prvi čiček. Zgornja šola Prežihovega Voranca na Gosposvetski je bila moja zadnja osnovna šola, pa tudi razredničarko smo imeli od petega do osmega razreda isto – Bredo Kovačič. Dobili smo nove predmete; SND se je razcepil na SN in SD, v sedmem razredu pa sta ga zamenjali kemija, kjer je pri poskusih včasih smrdelo po gnilih jajcih, biologija s parameciji, škrgoustkami in ravnokrilci, zemljepis od Vardara pa do Triglava, zgodovina z vsemi Sutjeskami, Neretvami, desanti in osvobojenimi ozemlji, pa fizika z Newtonom in van der Graffovim influenčnim strojem, gospodinjstvo s špageti in palačinkami, eno leto pa smo se pri srbohrvaščini učili tudi jezike in pisave naših bratskih narodov in narodnosti ter spoznavali razliko med trdim (č) in mehkim (ć) ter đakom in džakom.
Kocelj
Valeto smo imeli v Domu JNA v Ulici kneza Koclja. Vsi lepo oblečeni, s sveže opranimi lasmi smo odplesali četvorko in vinervalcer ter se v zaodrju skupaj z vojaki, ki so nam igrali, nekateri tudi čisto malo napili. Zaključili smo v disku Fontana. Katerokoli šolo sem obiskoval, sem prvi september vedno pričakal z mešanimi občutki. Po eni strani sem bil žalosten, ker je bilo konec poletnih počitnic, po drugi strani pa vesel, ker sem spet videl svoje sošolke in sošolce, pa kakšne skrite ali manj skrite simpatije, prve, druge, tretje ljubezni. Tudi kasneje, v srednji šoli ... Celo na faksu, pa čeprav so se predavanja pričenjala šele oktobra, je prvi september pomenil neke vrste konec brezskrbnosti, začetek jesenskih rokov, črvičenja v želodcu in biti ali ne biti.
Zdi sem mi, da nas prvi september na svoj poseben način spremlja vse življenje, ob datumu občutimo vedno nekaj posebnega, bolj ali manj vznemirljivega. Na prvi september "trzamo" tako ali drugače do konca življenja.
