Ljubico Šuligoj sem spoznal na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je kot profesorica vzbujala spoštovanje s svojim znanjem, odločnostjo in visokimi zahtevami. Pri študentih ni dopuščala površnosti. Verjela je, da poučevanje zahteva več kot obvladovanje snovi, zahteva tudi osebno odgovornost in pošten odnos do znanja.
Rodila se je leta 1934 v Vojvodini, v slovenski družini. Po drugi svetovni vojni se je z domačimi preselila na Ptuj, kjer je končala gimnazijo, nato pa študirala zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Ptuju je poučevala na gimnaziji in delovala v pokrajinskem muzeju. Raziskovala je predvsem politično in družbeno življenje ptujskega območja med svetovnima vojnama, socialna gibanja in narodnoosvobodilni boj. Zgodovina zanjo ni bila zgolj zaporedje dogodkov in letnic, temveč predvsem pripoved o ljudeh, njihovih odločitvah in usodah.
Leta 1979 se je zaposlila na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je predavala didaktiko zgodovine. Leta 1989 je doktorirala. Verjela je, da pouk zgodovine mladih ne uči le o preteklosti, temveč jih nauči tudi kritičnega mišljenja in odgovornosti.
Pred dobrimi tridesetimi leti me je izbrala za svojega asistenta. Začelo se je dolgo sodelovanje, polno predavanj, izpitov, sestankov in pogovorov o študentih in o tem, kakšen naj bo učitelj. Od mene je pričakovala odgovornost, a mi hkrati puščala prostor za lastno pot. Nikoli me ni poskušala oblikovati po svoji podobi.
Najino poznanstvo je sčasoma preraslo okvire fakultete. Ob kavah, včasih tudi ob kozarcu vina, so se odpirali pogovori, v katerih ni bilo več profesorske avtoritete in akademskih dolžnosti. Imela je izostren občutek za ljudi in suh, včasih nekoliko pikri humor. Ni ovinkarila in svojih misli ni olepševala. Povedala je naravnost, tudi kadar njene besede niso bile prijetne. Toda za njeno neposrednostjo ni bila želja prizadeti, temveč prepričanje, da je iskrenost vredna več kot všečnost.
Z leti sem se naučil prepoznavati tudi tisto, česar ni povedala. Ni bila človek velikih čustvenih izpovedi. Naklonjenost je izražala drugače: z zanimanjem za moje delo, vprašanjem o knjigi ali pripombo o čem, kar sem ji pripovedoval. Včasih tudi s kritiko, za katero sem vedel, da je dobronamerna.
Leta 1992 se je upokojila, vendar je na fakulteti honorarno predavala še do leta 2004. Njeno raziskovalno delo je bilo prepoznano tudi v domačem okolju. Leta 2005 je postala častna občanka Ptuja, priznanje za dolgoletno raziskovanje mesta in njegove preteklosti, s katero je ostala tesno povezana.
Ob slovesu ostane marsikaj neizrečeno. Človek misli, da bo še čas za pogovor, kavo ali vprašanje, ki ga je odložil za prihodnjič. Tudi midva sva marsikaj pustila za naslednje srečanje. Potem pride trenutek, ko razumeš, da ga ne bo več.
Ljubičino delo bo ostalo zapisano v knjigah in razpravah, njen prispevek pa tudi v ljudeh, ki jih je učila in s katerimi je sodelovala. V meni bo ostala kot profesorica, ki mi je zaupala, sodelavka, s katero sva si znala povedati svoje mnenje, in človek, ob katerem sem se učil, da spoštovanje ne zahteva podobnosti, temveč iskrenost in zvestobo lastnim merilom. Ko se poslavljam od nje, se ne poslavljam le od nekdanje profesorice in dolgoletne sodelavke. Poslavljam se od človeka, ki je pomembno zaznamoval mojo poklicno pot in postal del mojega osebnega sveta.
Ljubica, v imenu vseh tvojih nekdanjih sodelavcev, dijakov in študentov se ti zahvaljujem za znanje in vrednote, ki si jih potrjevala s svojim delom in življenjem. Sam pa se ti zahvaljujem za zaupanje, skupna leta, vse pogovore in iskrenost, ki ni vedno božala, je pa človeka učila misliti in stati za svojimi prepričanji. Tvoja pokončnost, predanost delu in spoštovanje do znanja bodo ostali z nami. Vsak po svoje bomo nosili spomin nate.
Hvala, Ljubica. Počivaj v miru.
