Matic Sever
Ko se poletje počasi preveša v jesen, navadno še ne razmišljamo prav veliko o pomladi. Vrt je poln, marsikatera trajnica je prav zdaj najlepša, trave šele dobivajo svojo pravo podobo, na terasi pa so posode še vedno zasedene s poletnimi zasaditvami. Toda prav v tem času se začne pripravljati eden prijetnejših vrtnarskih prizorov naslednjega leta. Pomlad se namreč v precejšnji meri sadi jeseni. Čebulnice imajo pri tem posebno mesto. Ne zahtevajo veliko prostora, jeseni nam zanje ni treba pripravljati zapletenih gred, spomladi pa lahko naredijo več učinka, kot bi pričakovali od majhne vrečke precej neuglednih čebulic. Še posebej zanimive postanejo tam, kjer prostora primanjkuje. Na balkonu, terasi, pred vhodom ali na manjšem tlakovanem dvorišču lahko celo v eni sami nekoliko večji posodi ustvarimo zasaditev, ki se bo prebujala postopoma več tednov.
Eden izmed načinov je tako imenovana cvetoča lazanja, pri kateri čebulice v lonec ne posadimo le v eni ravnini, ampak v več plasteh. Ime je seveda nekoliko hudomušno, načelo pa je zelo preprosto. Podobno kot se pri pravi lazanji izmenjujejo plasti, tudi tu nad eno skupino čebulic nasujemo prst in posadimo naslednjo. Tako lahko v isti posodi raste precej več rastlin, predvsem pa lahko z izbiro različnih vrst poskrbimo, da cvetenje ne izbruhne naenkrat in nato hitro mine, temveč se nadaljuje od prvih toplih dni do pozne pomladi.
Ena posoda, več pomladi
Pri čebulnicah je zanimivo prav to, kako malo prostora potrebujejo, dokler so v mirovanju. Njihov razvoj se skriva pod površjem, zato lahko prostor v posodi izkoristimo tudi po globini. Pomembno pa je, da plasti sestavimo premišljeno. Najgloblje praviloma sadimo večje čebulice in vrste, ki zacvetijo nekoliko pozneje. Nadnje pridejo srednje velike, proti vrhu pa najdrobnejše in praviloma zgodnejše čebulnice. Začnemo lahko s poznimi tulipani oziroma pozno cvetočimi narcisami na dnu, nekoliko zgodnejše in manjše narcise posadimo v sredino ter žafrane ali zvončke tik pod površjem. Takšno zaporedje omogoča, da se različne skupine cvetov postopoma izmenjujejo.
Za začetek pomladi lahko izberemo žafrane, mrežaste perunike, Iris reticulata, morske čebulice, Scilla ali nizke botanične tulipane. Za sredino sezone pridejo v poštev manjše narcise, hijacinte in zgodnejši tulipani, za zaključek pa poznejše sorte tulipanov ali pozno cvetoče narcise. Tako se na površini ves čas nekaj dogaja.
Pri barvah je včasih manj res več
Ko pregledujemo jesenske kataloge čebulnic ali pakete na prodajnih policah, je največja težava navadno izbira. Na voljo je skoraj vse od belih in zelenkastih tulipanov do vinsko rdečih, oranžnih, skoraj črnih, nežno rožnatih in živo rumeno obarvanih. Narcise niso več samo rumene, hijacinte pa ne samo rožnate, bele in modre.
Prav zato je pri zasaditvi ene posode dobro imeti nekaj discipline. Če iz vsake vrečke izberemo nekaj najlepšega, končni učinek pogosto ni tako dober, kot smo pričakovali. Sam bi barvno shemo raje omejil na dve ali tri sorodne barve. Bela, svetlo rumena in nežno vijoličasta ustvarijo povsem drugačen vtis kot denimo temno vijoličasta, vinsko rdeča in umazano rožnata. Zelo lepo delujejo tudi skoraj enobarvne zasaditve, kjer se razlikujejo predvsem višine in oblike cvetov.
Če je posoda izrazita že sama po sebi, denimo velik glinen lonec ali temna sodobna posoda, je lahko izbor čebulnic še bolj zadržan. Nekaj belih narcis, drobnih modrih čebulnic in svetlih tulipanov bo pogosto naredilo več kot množica naključno izbranih sort.
Pri več loncih na terasi pa jih ni treba obravnavati vsakega zase. Bolj smiselno je, da vse posode razumemo kot eno zasaditev. V eni so lahko pretežno narcise, v drugi tulipani, v tretji pa se ponovi nekaj barv iz obeh. Tako dobimo občutek celote in ne zbirke nepovezanih cvetličnih loncev.
Kako pripravimo cvetočo lazanjo
Najprej potrebujemo dovolj globoko posodo z odprtino za odtekanje vode. To je pomembnejše, kot se zdi. Večina spomladanskih čebulnic dobro uspeva v odcednih tleh in slabo prenaša dolgotrajno zastajanje vode okoli čebulic. Prav tako je pomembno, da uporabimo odceden in kakovosten substrat.
Na dno nasujemo plast kakovostnega substrata. Nato razporedimo prvo, najglobljo plast čebulic. Lahko jih posadimo precej gosto, vendar naj se praviloma ne stiskajo druga ob drugo.
Čebulice prekrijemo s plastjo substrata in nad njimi razporedimo naslednjo skupino. Pri tem jih ni treba postavljati natančno med spodnje. Poganjki si bodo spomladi našli pot proti svetlobi tudi mimo drugih čebulic. Postopek ponovimo še z zgornjo plastjo drobnejših vrst in na koncu vse skupaj prekrijemo s substratom.
Če imamo dovolj veliko in globoko posodo, lahko naredimo več plasti, vendar se pri običajnih cvetličnih loncih brez težav zadovoljimo s tremi. Že to pomeni izredno bogato spomladansko zasaditev.
Po sajenju substrat zalijemo. Pozneje zalivamo predvsem po potrebi. Posoda zunaj je pozimi izpostavljena dežju in snegu, zato je nevarnost pogosto prej preveč kot premalo vode. Težka zemlja in lonec brez dobre drenaže sta precej slabša kombinacija kot nekoliko bolj suh substrat.
Kaj pa površina nad čebulicami
Tu lahko postane zasaditev še zanimivejša. Ni nujno, da je lonec od oktobra do februarja videti kot mrtva, prazna cvetlična posoda. Na vrh lahko posadimo mačehe, vijolice, marjetice ali druge sezonske rastline, ki dobro prenašajo hladnejše vreme. Zelo lepo se v večje posode vključijo tudi nekatere trajnice z zanimivimi listi. Čebulnice bodo spomladi preprosto pognale skozi zasaditev, zato ne skrbite glede gostote zgornje zasaditve. S tem dobimo posodo, ki je uporabna že jeseni, nekaj zelenja ali cvetja ohrani čez milejši del zime, nato pa se spomladi začne njena druga zgodba.
