/ PETEK, 14. avgust
Samo trenutek, zakaj sem mislila, da bo pisanje dnevnika dobra ideja? Da bom našla čas v dneh pred festivalom? Če bi me že danes opolnoči, ko delam zapiske za ta dan, kdo vprašal, kaj sem počela, bi verjetno najprej rekla: ne vem. Ne zato, ker se ni zgodilo nič, ampak ker se je zgodilo preveč. Tri dni pred prihodom prvih festivalskih gostov in šest dni pred uradnim začetkom prve Versie čas ne teče več v dnevih. Teče v elektronskih sporočilih, telefonskih klicih, tabelah, prevodih, manjkajočih podatkih, tehničnih zahtevah, objavah, imenih, ki jih ne smemo pozabiti, in majhnih katastrofah, ki so ob devetih zjutraj videti usodne, ob dveh popoldne pa se jih komaj še spomniš. Telefon moram v teh dneh polniti dvakrat dnevno, ker izpraznim baterijo. Bi morala tudi sebe? Ali sem danes celo raznašala programske liste po Mariboru? Med tekanjem po Mariboru se po dolgem času dobim še z Denisom, svojim bobnarjem, na kavi. Edina stvar danes, ki nima zveze s festivalom. Zvečer dam otroka spat, pred tem prebereva nekaj strani Harryja Potterja. Zelo se zabavava, končno sva našla knjigo, ki jo je vzljubil. Zaključujem še pripravo pesmi za stare okenske okvirje v instalaciji Stanke Vauda Benčevič. Izbiram, razporejam, preverjam prevode in imena prevajalcev. Dvanajst festivalskih pesnikov, Tomaž Šalamun, ker ulica nosi njegovo ime, in festivalski slogan. Poezija bo čez nekaj dni dobesedno stopila iz knjig na ulico. To je moj petek. Izklop.
/ SOBOTA, 15. avgust
Bi morala v včerajšnjem dnevniškem zapisu napisati, kaj je Versia? Malo reklame? Sem bila preutrujena? Versia je nov mednarodni pesniški festival na Ptuju, ki ga dela majhna, a zagnana ekipa. Hahaha. Stres že zjutraj narašča. Najožji del ekipe se dobi na sestanku v Muzikafeju: Taja, producentka festivala, Irena, vodja marketinga, Minea, ki skrbi za družbena omrežja, in jaz. Pridruži se nam še naš koordinator Gašper. Gremo po vrsti. Eno področje, drugo področje, tretje področje. S Tajo do svojih zadev sploh ne prideva. Na rajskem vrtu Muzikafeja pa tako žubori in dehti. Popoldne urejam tisoč stvari, med drugim pošljem eni od pesnic čisto praktično vprašanje: kdo je prevedel angleške različice njenih pesmi, saj ga ni navedla. Čez nekaj minut dobim odgovor: o njej očitno ne vem ničesar, naj grem na Google, razmišlja celo, da na festival ne bi prišla. Nekaj časa samo zrem v zaslon. V teh dneh se očitno vse zelo hitro spremeni v eksistencialno vprašanje. Kdo je prevedel pesem? Zakaj si me povabila? Ali je mogoče danes samo sobota? Ko stvari ne jemlješ več osebno, odpade veliko breme. Počakam, odgovorim mirno, zadeva se seveda reši. Naš začetni kapital so ljudje, sem pred dnevi rekla v nekem intervjuju. Danes bi dodala: naš začetni kapital so ljudje, telefoni in sposobnost, da občasno na sporočilo ne odgovorimo takoj.
/ NEDELJA, 16. avgusta
Danes bom uredila vrstne rede pesmi, ki jih bodo pesniki brali, da bomo lahko pripravili še projekcije. Danes res. Ne. Najprej kupujem letalsko karto za pesnika, za katerega do zadnjega nismo vedeli, ali bo sploh lahko prišel. Iz prejšnjih festivalskih edicij že vem, da je skoraj vedno kdo, ki odpove v zadnjem trenutku, obtiči pri vizumu ali mu letalska družba spremeni povezavo. V nekem trenutku začneš logistične katastrofe sprejemati skoraj filozofsko. Skoraj kot Pižmovec v Mumindolu: pravzaprav je vseeno, kaj se bo zgodilo, gotovo je le, da se nekaj bo. Kaj bi človek brez humorja? Potem pokliče Taja. Je že na dvorišču, računalnik na mizi. Pregled vseh obveznosti, ki nas še čakajo. Seveda ne prideva do konca. Taja gre domov na družinsko kosilo, tudi mene čaka moje, preden se sin in partner za en teden odpravita na Koroško. Zvečer se Taja vrne. Ob prihodu me vedno vpraša, ali imam špricer. Na Ptuju se spodobi, da ima človek vino in radensko ves čas v zalogi. Ponosna je na to svojo malo lekcijo, ki mi jo je dala, ko sem se prvič preselila sem. To je ena njenih najljubših anekdot. Kje pa sem jaz prej kadar koli stregla špricer? No, zdaj je seveda oboje vedno pri hiši. Taja dobi špricer. Zvečer sva že pri treh računalnikih. Jaz pripravljam smernice za moderatorje in besedila za objave, Taja nas prijavlja še na en razpis. Pozno zvečer končno pridem do poezije. Pripravljam pogovor z Zehro Çırak in Emrullahom Alpom z naslovom Geografije pripadnosti. Razmišljam o krajih, ki jih zapustimo, in krajih, ki jih podedujemo. Zehra je Istanbul zapustila pri treh letih. Emrullah v Mardinu, od koder prihajajo njegovi starši, nikoli ni živel, pa vendar po njem hrepeni. Ali lahko podedujemo hrepenenje po nekem kraju? Z obema sem se pred festivalom srečala skozi prevajanje. Zehrine pesmi sem iz nemščine prevajala v angleščino, Emrullahove iz turščine v slovenščino. V eni od svojih pesmi piše: Kupil sem karto do Mardina./Gledal bom morje. Mardin nima morja. Končno spet pri poeziji.
/ PONEDELJEK, 17. avgust
Danes grem na zagrebško letališče po prvega festivalskega gosta. V četrtek smo poslali sporočilo za medije in telefon od jutra zvoni še malo bolj vztrajno. Nekdo bi izjavo za radio, nekdo intervju, nekdo ne more odpreti povezave s fotografijami. Za torek se že sestavlja nov urnik: ob osmih radio, ob devetih novinarka. Med osmo in deveto je navsezadnje cela ura. Na zagrebškem letališču že čaka Emrullah, jaz zamujam. Prvi gost je tukaj, njegova prtljaga tudi, kar se mi v tem trenutku zdi že skoraj razkošje. Greva proti Ptuju. Na poti telefon ne neha zvoniti. Prvi gost je na Ptuju. Ena stvar manj na seznamu.
/ TOREK, 18. avgust
Ob osmih zjutraj radio. Ob devetih novinarka. Lepo sem si razporedila dopoldne. Ob osmih zazvoni telefon in opravim radijski intervju. Ob devetih se dobim z novinarko. Pogovor seveda ne ostane samo pogovor z mano. Želi še izjavo enega od pesnikov, ki je že na Ptuju. Prav. Dogovarjamo se, usklajujemo, čakamo, snemamo. Deveta se počasi raztegne čez deseto, enajsto, dvanajsto in nekako vse do druge popoldne. Vmes telefon zvoni. Od četrtkovega sporočila za medije naprej imam občutek, da so nas mediji zares odkrili. Kar je seveda natanko to, kar smo hoteli. Zdaj samo še ugotavljam, zakaj sem si predstavljala, da se bo to zgodilo v nekem posebnem času, namenjenem medijem, medtem ko bom jaz v preostalem času mirno pripravljala festival. Nekje vmes nastane še približno minuto dolg posnetek v turščini, za katerega nujno potrebujemo angleški prevod. Minuto. Kako dolgo lahko traja ena minuta? Dolgo. Popoldne se odpeljem še v Maribor po forex plošče z natisnjenimi pesmimi za razstavo v starih okenskih okvirjih. Pred nekaj dnevi so bile pesmi datoteke na mojem računalniku, zdaj jih nosim v avto v fizični obliki. Še ena stvar, pri kateri se nenadoma izkaže, da ima poezija mere, težo in rabi prevoz. A to me zdaj zabava! Poezija ima mere, težo in rabi prevoz!
/ SREDA, 19. avgust
Še pred zajtrkom skočim do trafike po časopise, saj imamo danes zelo lepe intervjuje ali članke o Versii. Res sem hvaležna za tolikšno podporo medijev. Malo me lovi panika. Karkoli vzamem v roke, me spomni na tri stvari, ki jih še nisem naredila. Festival se začne danes. Jutri uradno. Pokliče Taja. Nekdo je odpovedal prevoz na zagrebško letališče, kamor danes prileti Zehra. Bi lahko šla jaz ponjo? Ampak kje je razpored pesmi za večerna branja? Kako bom vse uskladila? Seveda grem po Zehro, ki je zelo prijetna sopotnica. Zelo je vesela, da je povabljena na festival. Nekajkrat se od srca nasmejiva. Medtem na Ptuj prihajajo še drugi pesniki. Plošče s pesmimi, ki sem jih včeraj pripeljala iz Maribora, končno visijo na fasadi. Pesniki stojijo pred svojimi pesmimi, iščejo svoj okvir, primejo flomaster in se podpisujejo. Laia potrebuje lestev, da se podpiše, ker je njena pesem tako visoko na zidu. Smeh. Veseli so. Mi tudi. Odprtje je lepo. Prav ganljivo. Potem se skupaj odpravimo po Ptuju. Malo jim razkrivamo zgodovino mesta, malo samo hodimo in gledamo. Pri dominikanskem samostanu ujamemo sončni zahod. Za isto mizo pri večerji sedi skupina ljudi, ki se je večinoma spoznala šele danes, pa je med njimi že neka lahkotnost. Pomislim, kako lepa skupina ljudi je prišla na prvo Versio. Dan zaključimo v živahnem Muzikafeju ob kozarcu vina. Pogovarjamo se o vsem mogočem. Babs reče, kako jo res zmeraj znova preseneča, da smo si ljudje iz različnih kultur tako podobni. Kamorkoli na svetu prideš. Njen partner doda: Svet je povsod svet. Festival je tu.
/ ČETRTEK, 20. avgust
Oči odprem v malo krizo. Moderator enega od današnjih dogodkov je zbolel. Ne glede na to, kako natančno si vse načrtoval pred festivalom, začne festival, ko se enkrat zares začne, živeti povsem svoje življenje. Malo je podoben tisti krogli osatja, ki jo veter kotali po puščavi, kamor jo pač kotali. Najbolje je malo popustiti prijem na volanu in uživati v vožnji. Bomo že. Nekako bomo rešili tudi to. Vodenje festivala je navsezadnje vedno tudi krizni menedžment. Ob enajstih ima ekipa sestanek. Še enkrat gremo čez današnji program. Tudi v ekipi se pojavljajo drobne napetosti. Seveda se. Vsega je preveč, vsi smo utrujeni in vsak bi svoje delo rad opravil po svojih najboljših močeh. Danes je otvoritveni dan. In tukaj bom tokrat zaključila pisanje dnevnika. Prvo Versio in njen prvi pravi festivalski dan želim užiti na polno. Ko bo dneva konec, ne želim več sesti za računalnik in zapisovati, kaj se je zgodilo. Enkrat ta teden bi rada samo bila tam. Pa tudi – kaj naj vam pišem, kako lepo je bilo? Saj ste bili v četrtek na Ptuju, kajne? Na Ptuj je spet prišla poezija. Na Vrazovem trgu so bile lučke. So bile na Vrazovem trgu lučke?;) Pridete na Ptuj tudi nocoj?
