Nekateri ljudje v našem življenju pustijo sled, ki je čas ne more izbrisati. Ne zaradi nazivov ali dosežkov, temveč zaradi načina, kako so bili z nami - zaradi besed, pogledov, nasmehov in topline, ki ostane tudi takrat, ko njih ni več. Takšna je bila Romana.
Dr. Romana Rošic Danko je bila slovenska raziskovalka, doktorica znanosti s področja farmacije in specialistka radiofarmacije, zaposlena v UKC Maribor. Bila pa je mnogo več kot vse, kar je mogoče zapisati ob njenem imenu. Rodila se je 30. oktobra 1985 mami Bojani in očetu Romanu Rošicu, skupaj s svojo enojajčno sestro dvojčico Vereno. Že zgodaj so jo zaznamovali vedoželjnost, vztrajnost in predanost znanju. Po Prvi gimnaziji Maribor je študirala na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2009 magistrirala, leta 2013 pa doktorirala z raziskovalnim delom na področju biokompatibilnih nanovlaken in naprednih sistemov za zdravljenje ran. Po krajšem obdobju poučevanja se je leta 2015 zaposlila v UKC Maribor. Po evropski specializaciji iz radiofarmacije je leta 2019 postala ena redkih strokovnjakinj s tega področja v Sloveniji in edina radiofarmacevtka v Mariboru.
Svojo strokovno pot je nadaljevala na Oddelku za onkologijo UKC Maribor, kjer je znanje povezovala z natančnostjo, človečnostjo in empatijo. Delovala je na področju radiofarmacije, nuklearne medicine in onkologije. Njena posebnost je bila prav v tem, da je znala povezovati znanost in klinično prakso, raziskovanje in bolnika.
Toda ko pomislim na Romano, najprej ne pomislim na njene nazive in raziskave. Spomnim se najinih zgodnjih juter in kave pred začetkom delovnega dne. Govorili sva o službi, življenju, ljudeh, načrtih, skrbeh in velikih vprašanjih. Včasih resno, drugič z veliko smeha. Takrat nisva vedeli, kako dragoceni bodo ti običajni trenutki nekoč postali.
Romana je bila radovedna, neposredna in vedoželjna. Za izjemno strokovnjakinjo je bila predvsem topla ženska, s katero si lahko sedel ob skodelici kave in govoril o vsem. Potem je v njeno življenje prišla njena največja sreča - sin Oskar. Ko je govorila o njem, je bilo mogoče čutiti, kako zelo je osmislil njen svet. V materinstvu je našla posebno nežnost, ljubezen in srečo. Romano, Gregorja in Oskarja sem v šali imenovala moja "hollywoodska familija" - zaradi njihove posebne topline, povezanosti in, seveda, Oskarja.
Za vse, ki smo jo poznali, Romana nikoli ne bo le ime ob znanstvenih člankih ali strokovnih delih. Bila je hči. Sestra. Žena. Mama. Sodelavka. Prijateljica. Raziskovalka. Farmacevtka. Človek, ki pusti sled. Njeno strokovno delo bo živelo v znanju, ki ga je soustvarjala, in v ljudeh, ki bodo na njem gradili naprej. Toda njena najpomembnejša zapuščina je v ljudeh - v tistih, ki jim je pomagala, v sodelavcih in prijateljih, v njeni družini in predvsem v Oskarju, njeni največji sreči.
Draga Romana, tvoja pot se je končala mnogo prezgodaj. Ostajajo najine jutranje kave, pogovori, smeh in trenutki, za katere sem hvaležna, da sva jih imeli. Ostaja tvoje znanje. Ostaja dobro, ki si ga naredila. Ostaja ljubezen, ki si jo dala svoji družini.
V vseh, ki smo te poznali, bo ostal del tebe.
Počivaj v miru, draga Romana.
