/ PETEK, 25. JULIJ
Na dneve špilov se vedno poskušam karseda fino naspat in vsaj malo potelovadit. Včasih rad kar tečem od mini opravka do mini opravka, da svojemu ADHD-možganu darujem občutek optimizacije. Eden od opravkov je odpret poslovni račun na banki. Sovražim vse v zvezi s financami in birokracijo, ker tako zelo temeljito nimam pojma o teh zadevah, tako da mi prijazen stric razloži, kaj je razlika med normiranstvom in nenormiranstvom, in mi na nivoju osnovne šole razloži ostale izmišljene korpo besede, ki jih je baje fino vedet, ko si enkrat odrasla oseba. Hvala bogu se ob treh zapre resnični svet sive birokracije in odpre magični svet večnega praznika, ki se mu reče koncert. Tokrat v Kranju s prijateljčki Koala Voice na res lepem gradu Khiselstein. Trije seltzerji in en redbull-viski, pa smo. Tokrat se oblečemo v kostume iz našega svežega videospota Kratki kralji. Večinoma sem si lep, ko me obleče Sara, naša kostumografinja in moja draga, tokrat pa tudi zaradi hecne narave spota in predvsem zaradi radikalno ozkih hlač zgledam kot milenijski gej študent prava. Pa nič ne de, Drobo na basu zgleda dovolj hot, da pokompenzira moj današnji vakuum odrske estetike. Špil je petarda, nekje 600 sproščenih duš se ziba v ritmu muzike. Pika na i pa pri Kratkih kraljih, ko v prvo vrsto kot pravo presenečenje pride ultimativna short king legenda – Bojan Emeršič. Povabim njega in vse ostale 175-cm bojse in 160-cm bejbe na oder in skupej kričimo in se objemamo v duhu sprejemanja naših kratkosti: "Boki grejo levo, desno, gor, naprej, Kratki kralji smo na vrsti zdej, ta surova energija, ta čudežna magija je v meni že od rojstva, dej povej naprej!" Po špilu Bojan in njegov sine prideta v bekstejđ, eno rečemo in se z nasmejanimi srci in lahkotnimi dušami spravimo k svetemu pokoncertnemu ritualu: špricer refleksija. To je prostor in čas, ko zanaliziramo, kaj vse je šlo med špilom prav in kaj narobe in na kaj moramo še posebej čuvat na naslednjem špilu. V resnici mi je nekaj lepega v tem, da nismo nikoli povsem zadovoljni s špilom. Ob dveh prideva z drago domov, ona gre spat, jaz do štirih še igram fifo in pijem vodo.
/ SOBOTA 26. JULIJ
Zmačkani pošpilni dnevi so lahko noro gnili, lahko pa tudi zelo prijetni, odvisno od teže koncerta in od tega, kako si dan postaviš. Tokratna pošpilna sobota je prijetna. Z Drobotom in najinima bejbama se odpravimo na nek hrib blizu Škofje Loke. Rad bi bil ta model, ki gre s svojo Sarko vsak vikend v gore, ampak kaj, ko ne znam vstajat pred 9.30, Sarki pa zamori vsak naklon nad 5 %. Ampak si vedno znova obljubiva, da se bova pregrizla čez najine navade. In verjamem, da nama bo enkrat uspelo:)
/ NEDELJA, 27. JULIJ
Edina kul stvar, ki se je zgodila v nedeljo, je, da sva šla s Saro na bolšjak in sem si tam nabavil sončna očala in prstan za 7 evrov in tiste sorte zvonec, ki ga najdeš na vrhu hribov (a la Šmarka). Zdela se nama je dobra fora, da bi ga namontirala na steno v fletu nekam, da si ljudje na večernih druženjih lahko pozvonijo za srečo. Zakaj so nedelje vedno najbolj depresiven dan v tednu? Ne glede na to, kaj počnem, mi ne uspe destigmatizirat nedelje v svoji glavi. Mogoče samo nisem tako velik fen začetkov in koncev. Tisto v sredini je lepo. Srede so krasne, četrtki in petki so sproščeni, torki so nežni, sobote so divje, ponedeljki so bleh, nedelje pa uff … Čimprej spat, da bo ja čimprej po ponedeljku že torek.
/ PONEDELJEK, 28. JULIJ
V ponedeljek je praznoval moj ljubi kolega Beno. Dobili smo se na igrišču v Domžalah in 3 ure špilali fuzbal. Res rad igram fuzbal, čeprav sem zanič v njem. Beno je difovec in vsi njegovi frendi imajo nekje 3-4 pljuča in stegna iz karbona, tako da sem se našvical do amena. In dal en res lep gol, čeprav sem bil drugi najslabši na igrišču. Po treh urah razpucavanja smo šli na perček k Benotu domov. Medtem ko smo bojsi pili jelene na poti do klicanja njih, je mimo mize ves čas hodil Benotov fotr Jure in postavljal vprašanja. Zdi se mi, da bi se fotri v takih situacijah kdaj radi usedli zraven, pa se jim zdi, da ne smejo. Škoda. Pijačkat z bojsi je bilo lepo, na repeat smo poslušali Benotov prvi album, domžale trap-hiphop projekt, ki ga je fant gnetel skoraj 5 let. Na enem komadu reče: "Skupi držat in rad met se", in to je bila energija, v kakršni smo s fanti preživeli večer. Nato pa kolesarjenje nazaj v Ljubljano, 14 kilometrov na mojem biciklju DO fuzbala z difovci ni bil problem, 14 kilometrov na mojem biciklju nazaj v Ljubljano PO fuzbalu z difovci pa je bilo ena velika tuga. Telo iz svinca je duha vendarle nekako pripeljalo do stanovanja in prijetno utrujena glava je hitro zaspala.
/ TOREK, 29. JULIJ
Vstal sem še vedno svinčen, a vendarle v pričakovanju 4 dni studia, na katere smo se odpravljali s Kokosy. K Bortu Rossu v Šentjernej, kjer je vedno lepo, domače, konji, polja koruze, naš dolenjski svetnik lastnik Bori pa en sam mir. Včasih greš v studio z že izdelanimi zadevami "samo posnet". No, mi to nismo, v tem trenutku imamo po lanskem albumskem izpraznjenju kake 3 proper polizdelke in nekje 50 še nerazdelanih demotov. Plan za prvi dan je bil postavit, malo zađemat in nato poskušat zaaranžirat enega izmed tistih treh proper polizdelkov. Energije očitno niso bil pravilno razporejene, zvezdni prostor ni bil naklonjen temu, da bi pesem zares zažarela. Človek obrača in včasih niti bog ne obrne. Polpesem 1 bo očitno ostala v predalu vsaj še toliko časa, dokler se ji ne bo posvetilo, na kakšen način nas mora prisilit, da jo igramo. Potem ko smo nad strukturo obupali, se je nekje pred polnočjo začel đem. Tu igramo totalno improvizirano, nekdo začne sukat neko linijo, ki jo ostali prepoznamo za vredno, in nato se iz tega razvije komad. Takoj ko smo se otresli okovov truda, so melodije in besedilni koščki leteli kot za šalo, tako smo točno tako, kot se zagre, odprli studio.
Torkova noč je bila eno najbolj ogabnih doživetij tega tedna. Okoli studia, ki je ob reki in obdan z mnogimi prostori s stoječo vodo, lete horde komarjev. Skoraj še več, se zdi, jih je v studiu, kjer – nisem nek mikrobiolog, ne vem, kako to delajo komarji – je skoraj občutek, da imajo gnezda. Po 2 urah konstantnega pikanja sem se prestavil iz edine sobice z jogijem v studio, kjer sta pod klimo in obdana z inštrumenti že spala (ali to vsaj poskušala) Anže in Izi. Teza mojega lobotomiranega možgana po 2 urah pikanje "spanja" je bila, da bo tukaj komarjev manj, ker je hladneje. Teorija se je izkazala za delno pravilno, a če te namesto 8 komarjev na minuto pičijo 4 komarji na minuto, to še vedno ni okolje, v katerem se lahko nežen fant, kot sem jaz, naspi. Tako sem zagrabil svoj armafleks in šel ven pod dvoriščno streho in spal na prostem. Zunaj je bilo hladno, komarjev precej manj kot v studiu in dejansko sem dobil neke 3 ure, preden je bila ura že 9 in je postalo prevroče, zato sem šel spet v studio in tam na pol odspal do 12.30.
/ SREDA, 30. JULIJ
In kot sem izvedel pri zajtrku, je bila travma skupinska. Edini, ki ji je ubežal, je bil naš producent Gregor Bajc, ki si je s seboj prinesel mrežo za komarje. Vsi ostali smo po točno to poslali Drobota, ki jo je ubrisal proti Novemu mestu. Mreže kupljene, pumpa za žogo prav tako. Z Drobotom sva odigrala intenziven basket, tako da sva v vročinski val popoldnevu izgledala kot naoljena bodibilderja iz 80-ih. Pred kosičerjo smo se ukvarjali še z enim demotom, po njej pa smo šli na Polpesem 2 in jo dejansko pripeljali nekam, kjer je nam na slušalkah že zvenela prav. Bajo se ni strinjal in je pokritiziral aranžma in korenino komada kot "kar lepo, ampak nič posebnega". Malo smo se skregali, nato pa sem začel kitaro ubirat bolj dinamično in ob njej pet, pa so se Bajotu zasvetile oči. Šli smo nazaj v studijsko sobo in skupaj popolnoma prearanžirali pesem. Zdaj zveni krasno. Jutri jo bomo šivali dalje, danes pa si raje vzamemo ob kake pol dveh še časa za en butast jadranska mac demarco jugonostalgija đem: "Spomiiiiiiin, la la la la laaaa". Fino. Tole še napišem in si postavim svojo novo protikomarno mrežo. Držite pesti, da lačna plemena letečih vragov v studiu ne pogruntajo čez noč, kako priti do 5 omreženih bedačkov, ki mirno spijo.
/ ČETRTEK, 31. JULIJ
Dobre novice, precej lepša in mirnejša noč, ko smo v podsaharski simulaciji svojih malih vakuumov brezkomarja nežno prevetrili sredino noč. Nekaj magičnega je, ko vstaneš z eno nogo pri 4 sinthih, z drugo nogo pri kongah, z glavo pri kitarskem pedal boardu in z eno roko okoli mikrofonskega stojala. Nekateri si dajejo učbenike pod glave, da bi šlo znanje čim bolj temeljito v glavo, mi pa očitno podobno metodo prakticiramo tukaj. Po nekaj snoozkotih vstanem in se spravim na jutranjo rezarijo paradižnikov in kruha (nikomur se preveč ne mudi z zajtrki, jaz pa res potrebujem nekaj dat vase za prvo stvar zjutraj, da sem funkcionalen član družbe). Malo jajčk in humusa za zajtrk, 2 močni kavi pa smo našpičeni in pripravljeni na novo gnetenje muzike. Gotovo ne bo šlo po planu in to je okej. Več kot okej, to je točno tako, kot mora bit. Muzika te zna fino pošamarit, takrat ko je treba, in te spontano zažvalit, takrat ko je prav. Predat ji moraš ves svoj čas, ego in vsa svoja pričakovanja, ona pa nato presodi, če si je danes vreden. Kadar je nisi, je nadležno. Kadar si je, je orgazmično. Na od sonca ožgani mizi ob control roomu pijemo in pričamo o vsem, kar se danes utegne zgodit, in o vseh presenečenjih, ki jih za nas vedno znova zavije studio. Tale stavek še napišem, pa zaprem računalnik in docse in se prepustim analogiji, harmoničnemu transcediranju in vesoljski energiji, ki jo sevajo take vrste dnevi v studiu s svojim bendom.
