/ PETEK, 7. AVGUST
Vabilo, da pišem dnevnik, me je nemalo presenetilo. Prav te dni snemam film, svojo magistrsko nalogo, in nisem čisto prepričan, ali bom pisanje uspel uvrstiti v svoj nori urnik. Po drugi strani je morda prav ta čas idealen za zapiske, saj mojega življenja trenutno ne bi mogli okrasiti s prislovom dolgočasno, kar je za bralce Večera zagotovo dobro.
Da bi razumeli, kje sem in kaj počnem tukaj, se moramo vrniti v jesen 2025, ko sem spakiral kovčke in se podal v novo dogodivščino. Kot novopečeni študent magistrskega študija režije na Met Film School sem se znašel v Londonu. Priznam, da sem na pot krenil z velikimi pričakovanji, po enem letu pa se z veseljem vračam, čeprav je veliko ljudi pričakovalo, da se ne bom želel vrniti. Kot otrok sem večkrat obiskal London in povem vam, da ima London svojo zabavno in zanimivo turistično stran, življenje v njem pa je nekaj popolnoma drugega. Ne le, da je izjemno drag, kar je za študenta svojevrsten izziv, v tem večmilijonskem mestu si lahko neskončno osamljen. In pravila, neskončna pravila, ki ne dovoljujejo nobenega prilagajanja, nobenih dogovorov in sodelovanja, če to ni vnaprej dogovorjeno, zapisano v sto obrazcev in po možnosti zavarovano. Za nekoga, ki si je izbral umetniško pot, je ta birokracija križ in težava. Mama trdi, da je vsaka izkušnja za nekaj dobra, a saj veste, kako je s starševskimi nasveti, ko si mlad in vse veš. Mislim, da je nesrečna, ker obožuje London in je upala, da se bom vrnil popolnoma navdušen.
Na srečo sem dobil odlične sostanovalce, ki so skrbeli, da nisem lačen (mislim, da sem se za to življenje prenajedel curryja) in izredno pisano družbo študentov s celega sveta, spletla so se prijateljstva, od Kitajske do Amerike, ki bodo zagotovo trajala, še posebej zato, ker nas povezuje ljubezen do filma.
In zdaj sem tukaj, snemam film, za katerega sem sredstva uspešno zbral tudi s pomočjo crowdfundinga (hvala vsem prijateljem in članom družine iz Maribora in Slovenije, ki so mi priskočili na pomoč). Izkazali sta se tudi Martina in mama, saj sta vključili svoj širok krog prijateljev in se tudi sami izprsili. Svoje so prispevali tudi drugi, ki so vključeni v film, od scenarista, direktorice fotografije do asistentov.
Pred nekaj dnevi je prispela ekipa prijateljev iz Zagreba in Miha iz Maribora, da bi mi pomagali pri snemanju. Ko sva z Mihom skupaj drgnila klopi na Seršu, si zagotovo nikoli nisva zamislila, da bova snemala film v Londonu. A to prijateljstvo je preživelo mojo selitev v Zagreb in nato v London.
Odkar so prispeli, je noro. Tako pač je na setu, nikoli ne gre po načrtih.
Tretji dan snemanja. Po nekaj dneh sem danes končno malo dlje spal. Zbudil sem se v nove težave. Ali imamo težave z opremo, z ljudmi ali pa s fakulteto, na setu nič ne gre po načrtih. Žal mi je, da sem vlogi režiserja dodal še vlogo producenta. Vsaka čast vsem, ki delajo kot producenti in ostanejo normalni.
Naslov mojega filma je Unwanted in je v bistvu distopijski horor. Nastal je na temelju moje izkušnje Londona, kjer sem našel prav posebno vrsto osamljenosti, ko si obdan z milijoni ljudi, a se te nihče zares ne dotakne. Prikazuje London v bližnji prihodnosti, kjer to tiho izginjanje postane del sistema, kjer razdalja med ljudmi postane pravilo, stik pa ni več dovoljen.
Ne smem preveč izdati, film si boste enostavno morali ogledati.
Snemali smo na setu bolnišnice in za fakulteto, v posteljo pa sem padel proti jutru.
/ SOBOTA, 8. AVGUST
Popolnoma izčrpan sem se zbudil ob 6.30. A delo ne čaka, danes smo snemali prizore v stanovanju, ki smo ga najeli za snemanje, na poti tja in nazaj pa sem se peljal skozi Isle of Dogs, ki je v bistvu center globalnega bančništva. Zame simbol podrejenosti denarju in moči, a širši javnosti in ljubiteljem filma znan prvenstveno po scenah iz filmov o Jamesu Bondu, Batmanu in Harryju Potterju.
Na srečo imata mama in Martina danes svojo plesno zabavo, pa me nista stokrat klicali, da bi me vprašali, če sem kaj jedel, ali sem utrujen in kako mi gre. Starši!
Zaspal sem okoli enih zjutraj.
/ NEDELJA, 9. AVGUST
Če bi me kdo vprašal, kjer konkretno sem dobil navdih za film, bi ga odpeljal v City of London. In prav tam sem preživel večino današnjega dne. Vsako snemanje na lokaciji je izjemno drago, sploh če si študent z omejenimi sredstvi za snemanje. In v tem pogledu je film izredno zahteven. Najem vagona podzemne železnice lahko stane tudi 3500 funtov za pol dneva snemanja. Seveda smo se morali znajti na druge načine. Popoldne smo svojo "norišnico" preselili v uličico sumljivega videza v Hackneyju. London je mesto, ki je navajeno gneče in snemalnih ekip, a kljub temu smo povsod pritegnili pozornost.
Peti dan snemanja je bil tudi zadnji dan. Več mesecev priprav, papirologije in pomanjkanja spanca, nato pa je v nekaj dneh konec. A kot se za snemanje spodobi, smo zaključili z zabavo. Odprli smo tudi rakijo, ki sta jo nekaj dni pred snemanjem v London prinesli mama in Martina, in mi jo predali z besedami: "Da bodo Angleži videli, kaj je dobra pijača." Zabava je v bistvu del rituala vsakega snemanja, je kratek trenutek za slavje, za oddih, za reševanje v dneh snemanja nabranih frustracij. Kot se spodobi, smo v posteljo padli ob štirih zjutraj. Na srečo so moji sostanovalci res potrpežljivi.
/ PONEDELJEK, 10. AVGUST
S koncem snemalnih dni se začno druge obveznosti. Jutro smo začeli z vračilom snemalne opreme na fakulteto. Kot na začetku snemanja, ko opreme nismo mogli prevzeti ob dogovorjenem času, so se tudi tokrat pojavile težave. Šola nam je med opravljanjem "lens distortion chartov", ki so obvezen del VFX-filmov, vzela opremo, kar je pomenilo, da sem moral imeti ponovno dolg sestanek z direktorjem šole. Na srečo so nam po podrobnem pojasnilu opremo vrnili. A vsak tak zaplet nam je kradel nadvse dragocen čas za snemanje.
Po kratkem popoldanskem počitku smo organizirali poslovilno zabavo za "balkansko ekipo". Svoj prosti čas in svoje znanje so bili pripravljeni vložiti v moj film in pripotovali, da bi mi pomagali. Zabava je le delček zahvale, ki so si jo zaslužili. A utrujenost je dosegla neslutene razsežnosti, posebej izčrpana sva bila Jurja in jaz. Jurja mi je stala ob strani od začetka julija, ne vem, kako bi bilo, če bi skozi vse preizkušnje moral sam.
/ TOREK, 11. AVGUST
Kljub mačku smo morali pred odhodom ekipe preveriti vse datoteke in vso opremo, ki je pripotovala z njimi. Klici iz Zagreba so ponovno preverjali, ali sem utrujen, ali sem kaj jedel, kaj bom jedel in tako dalje. Martina naju je z Jurjo poslala v trgovino kupit kovček, saj počasi vračam stvari v Zagreb - in Jurjo je doletela čast, da ob svojih stvareh s seboj vleče še mojo zimsko garderobo. Prva kovčka sta iz Londona odnesli Martina in mama, tretjega Jurja, meni grozi, da bom preostanek opreme in obleke odnesel v vrečkah. Študij se približuje koncu.
Čeprav se bom kmalu vrnil, se je bilo težko posloviti od prijateljev. Po njihovem odhodu sem se na hitro sestal s scenaristom, s katerim sva poklepetala o poteku snemanja in o vseh dramatičnih trenutkih, ki so sestavni del našega poklica.
Končno postelja. Domačim sem napovedal, da se bom najverjetneje zbudil čez tri dni.
/ SREDA, 12. AVGUST
Načrt, da bom spal tri dni, je preprečilo dejstvo, da moram napisati dnevnik. Zaradi utrujenosti nimam nobenih načrtov, zato bo tudi ta naloga hitro opravljena. Svojo sobo, ki je zadnje tedne trpela nered, sem poskusil vrniti v normalo. Končno sem si tudi skuhal kosilo, saj sem zadnje dneve jedel le za snemanje naročeno hrano. In, seveda, kava iz lastne džezve, kot se spodobi. Še klic domačim, da vedo, da sem živ, in nazaj v posteljo. "Grozijo" mi z razvajanjem, ko se vrnem domov.
/ ČETRTEK, 13. AVGUST
Končno sem se naspal. Prvič po snemanju sem imel čas za razmišljanje o vsem, kar se je v zadnjih dneh dogajalo. Treba je bilo razmisliti, ali sem kaj spregledal in ali je delo dobro opravljeno. Odgovor na ta vprašanja bom dobil, ko bo film dejansko končan. Jurja je ocenila, da nikoli nisem zadovoljen, a da je po njenem mnenju delo odlično opravljeno, kar je delila tudi z mojo zaskrbljeno mamo. A ko se vrnem v Zagreb, me pričakuje še proces postprodukcije, ki bo trajal več mesecev. In nato premiera, na katero nameravam povabiti vse, ki so v moj film vložili denar, dobro voljo, delo in podporo.
Popoldan sem odprl excell tablice in pregledal stroške snemanja. Martina, ki je računovodkinja, mi je strogo zabičala, da tega ne smem pozabiti. Imeti računovodkinjo v družini je blagoslov in križ obenem. Poskrbel sem, da so bili plačani računi, ki jih je bilo treba poravnati. Stroški prevoza za ljudi, drobni stroški, šminka in rekviziti, kostumi ... Nabralo se je.
Zvečer sem opravil tudi obvezen obisk puba Weatherspoons, ene redkih normalnih in kulturnih "institucij" v Londonu. Kot vedno je bila družba v njem pisana, svet v malem, pivo pa eno najcenejših v Londonu. Kot študent sem moral najti najcenejše trgovine in pube, to se menda razume.
Dobil sem se s prvim asistentom režije Samarom in v miru sem se mu lahko zahvalil za njegovo delo, saj je tudi zahvaljujoč njemu vse bilo pravočasno opravljeno. In končno nazaj v posteljo. Lahko noč in lep pozdrav v moj Maribor.
Peter Berberih, režiser, rojen v Zagrebu, šolan v Mariboru. S filmom se je začel ukvarjati, ko je bil še mulc - pri dvanajstih letih. Za seboj ima dva dokumentarca (oba o Mariboru) in štiri kratke filme. Za režijo kratkega filma Zaključek je prejel nagrado za najboljšega režiserja na Halicarnassus Film Festivalu. Sedem let dela kot snemalec zvoka pri filmih in serijah, več kot štirideset projektov mu je dalo poseben posluh. Zvok mu je pri ustvarjanju vedno na prvem mestu. UNWANTED je njegov sedmi film.
