/ PETEK, 31. JULIJ
Dragi dnevnik, oprosti, ker se ti nisem oglasila par dni. Veš, zakaj? Veš, kje sem? V Punatuuuuu! Spet je tisti čas v letu, ki se ga neizmerno veselim. In ker se je že toliko dogajalo, enostavno nisem imela časa. Ne zameri mi. Vse ti povem, mogoče se ti spet le kaki dan ali dva ne bom oglasila. Ne pogrešaj me preveč.
/ SOBOTA, 1. AVGUST
Moje otroško veselje se začne že navsezgodaj zjutraj, ko se ob glasbi prebudim v sobi, polni prijateljev. Zjutraj preprosto planem iz postelje, saj vem, kaj vse me čaka. Sama si pripravim brisačo, pazim na svoje kopalke in komaj čakam, da stečem proti plaži. Skakanje v vodo z vrstniki, tekmovanje, kdo bo naredil večji čofot, nabiranje školjk, lovljenje ribic imajo čisto poseben čar svobode. Postala sem veliko bolj samostojna, saj moram sama paziti na svoje stvari in si celo sama razporediti žepnino za tisti najboljši sladoled v mestu.
/ NEDELJA, 2. AVGUST
Najboljši del današnjega dne je bil večer, ko sploh nismo šli nazaj v paviljon na večerjo, ampak smo jedli kar na plaži. Sedeli smo na toplih brisačah, grizli slastne burgerje in opazovali, kako sonce počasi rdeče zahaja in barva nebo v rožnate odtenke. Pogovarjale smo se o tem, kako lepo bi bilo, če bi poletje trajalo vse leto, in si obljubile, da bomo ostale najboljše prijateljice za vedno, tudi ko bomo že odrasle. Sanjarile smo, da si bomo nekoč skupaj kupile majhno hišico ob morju, kjer bomo vsak dan plavale in jedle sladoled za zajtrk. Bil je tisti čarobni trenutek, ko se ti zdi, da je svet popoln in da se nam bodo izpolnile vse, še tako velike skrite želje. Čas je neverjetno hitro minil in ob desetih zvečer smo že utrujeni, a polni vtisov ležali v svojih posteljah v paviljonu. Lahko noč, dragi dnevnik.
/ PONEDELJEK, 3. AVGUST
Sedim na plaži in opazujem, kako sonce zahaja za obzorje. Preplavi me topel, znan občutek, ki ga nosim v sebi že leta. V Punat ne prihajam prvič. Tukaj sem pustila že toliko svojih poletij, da vsak kotiček tega kraja skriva kakšen moj spomin. Spomnim se svojih prvih letovanj, ko sem bila še čisto majhna in me je bilo malo strah globoke vode, danes pa z istega pomola skačem brez strahu. Ko hodim po znanih potkah med paviljoni, se mi zdi, kot da slišim odmeve preteklih let – naš stari smeh, šepetanje skrivnosti dolgo v noč, petje na avtobusu in vonj po kremi za sončenje, ki me vedno spomni na svobodo. Skozi vsa ta leta so se moji sopotniki in vzgojitelji spreminjali, nekateri ostajali isti, nekatera prijateljstva so zbledela, spet druga so se utrdila, a Punat je ostal moja stalnica. Tukaj sem zrasla, premagala marsikateri strah in se naučila, kaj pomeni prava morska druščina. Ta kraj ni le destinacija na zemljevidu - je prostor, kjer se vsako leto znova vrnem k najbolj sproščeni in srečni različici sebe.
/ TOREK, 4. AVGUST
Danes je bil dan, ki smo ga vsi že komaj čakali, saj nas je pot zanesla iz našega zaliva v Punatu naravnost na odprto morje! Po zgodnjem zajtrku smo se v vrsti, opremljeni z nahrbtniki, pokrivali in kremami za sončenje, odpravili proti glavnemu pomolu. Tam nas je že čakala velika, turistična ladja. Ko smo stopili na krov, je bilo navdušenje nepopisno. Vsi smo si želeli izboriti najboljša mesta na zgornji palubi, od koder je bil razgled najlepši. Ko je kapitan zagnal motor in je ladja glasno zatulila, so nas obdali beli mehurčki, obala Punata pa se je začela počasi manjšati.
Vožnja z ladjico je bila čista uživancija in je minila neverjetno hitro. Veter nam je kuštral lase, morski valovi pa so občasno pljusknili čez rob in nas prijetno osvežili, kar je vsakič sprožilo val glasnega smeha in kričanja. Vzgojitelji in vzgojiteljice so nam med potjo kazali skrite zalivčke in nam pripovedovali morske zgodbe. Sama sem ves čas napeto gledala v modrino, saj sem na tihem upala, da bomo kje opazili kakšnega delfina. Čeprav se nam tokrat niso prikazali, je bilo opazovanje galebov, ki so leteli tik ob ladji in čakali na kakšen košček kruha, nekaj prav posebej čarobnega. Ko smo vpluli v pristanišče mesta Krk, so se nam oči široko odprle. Mesto je videti kot iz kakšne pravljice o vitezih! Ko smo stopili na kopno, smo začutili utrip pravega zgodovinskega mesta. Hodili smo po ozkih, s senco obdanih uličicah, kjer so kamnita tla pod našimi sandali delovala gladka, saj je po njih skozi stoletja hodilo že več tisoč ljudi. Vzgojiteljice in vzgojitelji so nas peljali mimo ogromnega obzidja in starega Frankopanskega gradu, ki ponosno stoji tik ob morju. Stare kamnite hiše, polna stojnica pisanih spominkov in vonj po svežih dobrotah iz lokalnih pekarn so ustvarili posebno vzdušje. Najboljši del raziskovanja mesta je bil čas za sladoled in nakupe. Vsak izmed nas je imel s sabo nekaj žepnine, ki smo jo skrbno varovali v denarnicah. Najprej smo se ustavili pri slaščičarju, ki je delal prave čarovnije z zajemalkami in nam privoščil ogromne kepice naših najljubših okusov. Nato pa je sledil lov na popolne spominke. Dolgo sem izbirala in brskala med policami, polnimi bleščečih školjk, zapestnic z morskimi motivi in magnetkov. Na koncu sem kupila čudovito verižico z obeskom v obliki repa delfina za spomin nase in en lep magnetek z napisom Krk za mami in tatija.
/ SREDA, 5. AVGUST
Po večerji nas je na igrišču čakala najbolj noro pričakovana zabava – šov "Punat ima talent"! Že med pripravami v sobah je vladala čista panika in hkrati ogromno navdušenje. Dekleta so si posojala bleščice, fantje so si z gelom popravljali frizure, vsi pa smo drug čez drugega ponavljali svoje točke. Ko je vzgojiteljica stopila na oder z mikrofonom in so se prižgale luči, smo vsi začeli kričati in ploskati od navdušenja. V zraku je bilo toliko energije, da so me mravljinci spreletavali po celem telesu! Naši prijatelji imajo res neverjetne talente. Prvi sta nastopili moji sošolki, ki sta odplesali tako hudo koreografijo z obrati, da smo vsi z odprtimi usti gledali v oder. Nato je en fant zapel pesem Michaela Jacksona. Vsi smo obnemeli, ko smo zaslišali ta glas. Na koncu vstali, ploskali do onemoglosti. Potem pa je sledilo presenečenje in podelitev zlatega gumba. Vsi nastopajoči so me res navdušili in znova smo dokazali, da je toliko skritih talentov, ki se tega sploh ne zavedajo. S pomočjo vseh vzgojiteljev in podpore vseh nas pa so se le opogumili in pokazali svoje neverjetne skrite talente. Ko smo hodili nazaj proti paviljonu, smo bili vsi tako polni adrenalina, da sploh nismo mogli nehati govoriti o nastopih. Zmagali smo čisto vsi, saj je bil to najbolj zabaven večer, kjer smo se vsi podpirali in navijali drug za drugega!
/ ČETRTEK, 6. AVGUST
V teh dneh smo v Punatu postali veliko več kot le skupina, ki si deli paviljone – postali smo prava morska družina! Na začetku se nekateri med nami sploh nismo dobro poznali, zdaj pa smo tako povezani, da drug o drugem vemo že skoraj vse skrivnosti. Vsak trenutek tukaj je nekaj posebnega: od skupnega jutranjega smeha, ko si vsi skuštrani čistimo zobe, do večernih plesov, ko veselo plešemo in se zabavamo. Med sabo si nesebično delimo vse, od krem za sončenje do zadnjih čokoladnih piškotov. Ko je bil nekdo malo žalosten ali je pogrešal dom, smo stopili skupaj, ga objeli in ga nasmejali s kakšno noro foro. Ustvarjamo si najlepše spomine, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Poleg tega, da se imamo vrhunsko med sabo, pa je tukaj res neverjetno lepo poskrbljeno za nas. Vse osebje je tako prijazno, da se počutimo kot v hotelu s petimi zvezdicami. Vzgojitelji so ves čas z nami, pripravljeni na akcijo, tolažbo ali igro, na plaži skrbno pazijo na nas, kuharice pa so prave čarovnice! Hrana je naravnost odlična in vsak dan komaj čakamo, da "zazvoni" zvonec za kosilo ali večerjo. Vedno dobimo tisto, kar imamo najraje – od juh do slastnih testenin, za piko na i pa nas vedno čaka še kakšno sadje ali sladek posladek. V Punatu nam res prav nič ne manjka, saj nas vsi cartajo in skrbijo, da je to poletje res brezskrbno in nepozabno. Hvala vsem.
Nataša Čulibrk, čez šolsko leto učiteljica, sedaj vzgojiteljica v šesti izmeni letovanja v Punatu, je vedno nasmejana, zato jo kličejo "sonček". Morsko izkušnjo minulih dni in vse vtise udeleženk in udeležencev letovanja je združila v dnevniškem zapisu skozi oči najstnice.
