Referendumski dan bi moral biti praznik demokracije. Dan, ko oblast za trenutek stopi korak nazaj in državljanom – volivcem – prepusti pravico, da sami presodijo o vprašanjih, ki so jim ponujena v odločanje. Dan za razmislek. Dan za argumente. Dan, ko je vsak glas enakovreden in ko nihče nima pravice volivcu vnaprej povedati, da mora o štirih različnih vprašanjih razmišljati enako.
Pa je res tako? Očitno ne. Ob zakonodajnem referendumu o že sprejeti noveli zakona o parlamentarni preiskavi, ki edini neposredno odloča o usodi konkretnega zakona, so volivcem ponujena še tri povsem različna posvetovalna vprašanja.
Ali naj se denarna socialna pomoč delovno sposobnim prejemnikom pogojuje z družbeno koristnim delom?
Ali naj imajo na lokalnih volitvah volilno pravico samo državljani Slovenije in drugih držav EU, ne pa tudi državljani tretjih držav – tudi če nekdo v Sloveniji živi in dela deset ali dvajset let, tukaj plačuje davke, ima družino in je dejansko del lokalne skupnosti?
In ali naj se ukine obvezni RTV-prispevek, ne da bi bilo volivcu hkrati jasno predstavljeno, kakšen sistem financiranja javne RTV naj ga nadomesti in kako bo pri tem zagotovljena njena finančna in politična neodvisnost?
To so tri povsem različna vprašanja. Socialna politika. Volilna pravica. Financiranje javnega medija. Vsako zase odpira resne pravne, socialne in politične dileme in pri vsakem bi moral imeti volivec pravico do samostojnega premisleka.
Toda namesto tega dobimo preprosto politično navodilo: ŠTIRIKRAT ZA.
Problem ni v tem, da oblast pri posameznem referendumskem vprašanju zagovarja odgovor ZA. Do tega ima vso pravico, tako kot ima opozicija pravico zagovarjati odgovor PROTI.
Problem je drugje. Ko štiri vsebinsko povsem različna vprašanja združiš v eno samo politično geslo, volivca ne nagovarjaš več kot razmišljujočega državljana. Nagovarjaš ga kot pripadnika političnega tabora. Ne sprašuješ ga več: Kaj misliš o tem vprašanju? Sporočaš mu: Če si z nami, glasuj štirikrat ZA. In prav tu se referendum iz instrumenta neposredne demokracije začne spreminjati v instrument politične mobilizacije.
Zakaj bi moral človek, ki podpira družbeno koristno delo prejemnikov socialne pomoči, avtomatično podpirati tudi ukinitev RTV-prispevka? Zakaj bi moral nekdo, ki nasprotuje lokalni volilni pravici državljanov tretjih držav, zaradi tega podpreti tudi spremembe zakona o parlamentarni preiskavi?
In zakaj bi moral volivec sploh glasovati štirikrat enako? Morda je najbolj demokratičen odgovor prav kombinacija: ZA, PROTI, ZA, PROTI.
Ker pomeni, da je človek vsako vprašanje prebral, o njem razmislil in se odločil s svojo glavo.
Toda očitno postaja ŠTIRIKRAT ZA nova parola slovenske politične prižnice. Tak odnos do volivcev pa ni osamljen pojav. Še bolj neposredno ga razgaljajo izjave predstavnikov oblasti o državljanih, ki razmišljajo drugače. Državna sekretarka Mojca Škrinjar je protestnike ob odprtju izraelskega veleposlaništva označila za "neskončno butaste ali pokvarjene do obisti".
To ni več razprava o tem, kdo ima prav. Gre za vprašanje odnosa oblasti do državljana. Državljan ni otrok, ki mu mora politika povedati, kaj naj obkroži. Ni volilna enota politične stranke. In predvsem ni neumen samo zato, ker pride do drugačnega zaključka kot oblast. Če referendum sploh ima smisel, ga ima zato, ker oblast državljanu za trenutek prepusti odločitev.
Ne zato, da mu skupaj z glasovnico izroči še navodilo za uporabo. Zato bi bilo pred 11. oktobrom morda primernejše neko drugo geslo: Ne štirikrat ZA. Ne štirikrat PROTI.
Štirikrat premisli.
