"V nasprotju s sedanjim načrtovanjem nove reforme, v kateri naj bi osnovni šoli vrnili dobro staro socialistično osemletko, so v zgodnjih osemdesetih letih v tedanjem establišmentu celo opravili vrsto analiz. Delno so se zgledovali po švedskem modelu, niso pa dovolj proučili vseh družbenih razmerij, v katera so s svojo nedomišljeno reformo posegli. Poleg tega so zanemarili vključitev neodvisnih poznavalcev vzgoje in izobraževanja v načrtovanje reforme – še posebno seveda tistih, ki so veljali za »liberalce«, celo »anarho-liberalce«, ter za raznovrstne »disidente«. /.../
Od takrat lahko govorimo o zanimivem historiatu odnosov med vsakokratnim »establišmentom« ter sfero izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, na splošno pa je gotovo, da ustanove, ki jih je napadel minister Rončević, niso bile tiste, ki bi odločale o reformah in sprotnih spremembah izobraževalnega sistema. Pogosto so iz te avtonomne sfere prihajale bolj ali manj ostre kritike odločitev establišmenta (vlade in njenih organov) in ta jim je včasih prisluhnil, včasih pa jih je arogantno zavračal, v boljših primerih pa samo ignoriral.
Zadnjič smo bili priča zelo slabemu odnosu med establišmentom ter konstitutivno neodvisno sfero visokošolskih učiteljev in raziskovalcev na pedagoških in interdisciplinarnih področjih v času ministrovanja dr. Simone Kustec. Sfera, ki jo minister Rončević zdaj označuje za »pedagoški establišment«, je opozarjala javnost na tveganost in zgrešenost potez ministrstva, ki pa je bilo večinoma gluho za ta opozorila. Glede na izjave sedanjega zastopnika vladajočega establišmenta, ministra Rončevića, bo, kot kaže, poskrbljeno za neslišnost sfere pedagoških znanosti, če ne bodo že same ustanove, ki te znanosti razvijajo, kratko malo ali ukinjene ali kako drugače blokirane v svojih dejavnostih."
Vir: Delo
