Rene Lalique (1860-1945) je bil nedvomno genij, ki je s svojim nakitom zaznamoval gibanje art nouveauja. Bil je vodja skupine briljantnih francoskih umetnikov-obrtnikov, ki so ustvarili artnouveaujevski stil nakita. Francoski kritik Leonce Benedite ga je leta 1900 opisal kot pravega inovatorja, saj je s svojim novim pristopom k oblikovanju pretrgal vezi s starimi tradicijami oblikovanja nakita.
Prvi znaki njegovega izjemnega umetniškega talenta in nagnjenje k neobičajnim oblikovalskim kombinacijam in smislom za posel so se pokazali že, ko je bil star komaj petnajst let. Med šolskimi počitnicami je na tanke ploščice iz slonovine slikal miniature rož, jih prodajal in tako zaslužil 700 sujev (35 frankov, v današnji vrednosti okoli 300 evrov).
Dve leti je delal kot vajenec pri priznanem zlatarju Luisu Aucocu, kjer se je priučil tehnik oblikovanja nakita, zanj pa je tudi skiciral nakit. Potem ko je delal pri različnih zlatarjih, se je odločil, da bo stopil na samostojno oblikovalsko pot in tako lahko v celoti izživel svojo domišljijo in ustvarjalnost. Na začetku svoje poti je še vedno dizajniral nakit za celo vrsto priznanih zlatarjev, med njimi tudi za Cartierja, Rernnuja, Aucocuja, Destapuja itd. Dizajniral je tudi pahljače, tkanine, tapete.
Okoli leta 1880 je začel poslovno sodelovati z družinskim prijateljem M. Varenneom. Lalique je dizajniral nakit, Varenne pa ga je dizajne prodajal zlatarjem. Ti dizajni so bili še dokaj konvencionalni in so šele nakazovali Laliqueovo genialnost.
Leta 1884 je Lalique na razstavi kraljevih draguljev v Louvru prvič razstavil svoj nakit. Njegova postavitev je bila dokaj skromna in zanjo ni bilo pretiranega zanimanja. Leto pozneje se je upokojil Jules Destape, zlatar, za katerega je dizajniral nakit, in ponudil svojo delavnico Laliqueu, ki je ponudbo sprejel z odprtimi rokami in tako prvič stopil na svojo povsem neodvisno oblikovalsko pot. Sprva je bil njegov nakit še bolj tradicionalen in okrašen z diamanti, sčasoma pa je postajal vse bolj fantazijski in unikaten. Njegov nakit je kar kmalu postal všečen in se je zelo dobro prodajal. Tako se je Lalique lahko že leta 1887 preselil v večjo delavnico, v kateri je ustvaril mnogo kosov, ki so bili na ogled na razstavi leta 1889, vendar pod imeni drugih priznanih francoskih zlatarjev. Približno v tem času ga je pričela zanimati tudi tehnika emajliranja in ustvaril je kar nekaj kosov v obliki metuljev, cvetlic, trakov, ki so bili emajlirani v svežih svetlih barvah.
Leta 1890 se je poročil s hčerko kiparja Augusta Ledruja. V tem času se je preselil v še večjo delavnico, kjer je imel že trideset zaposlenih mojstrov. Za to delavnico je sam oblikoval pohištvo in se obdal s cvetlicami, ki jih je skrbno preučeval. V varnem okolju svojega ateljeja je začel oblikovanje svojih najbolj prepoznavnih kosov nakita. Želel si je nakita, ki bi bil popolnoma drugačen. Po skoraj dveh letih raziskovanj in trdega dela, leta 1889, mu je končno uspelo ustvariti popolno kombinacijo umetniškega dizajna in tehničnega znanja. Vendar pa leta 1892 spet ni bil zadovoljen s svojim dosežkom in se je želel popolnoma odmakniti od svojega prejšnjega oblikovalskega pristopa. Brez prestanka je dizajniral, modeliral, preučeval in eksperimentiral z različnimi oblikovalskimi tehnikami. V tem obdobju je ustvaril nakit, ki je bil nato razstavljen na Salonu leta 1895. Na njegovem nakitu so upodobljeni motivi iz narave, okrašeni z zlatom, nežnim pastelnim emajlom in okrašeni s poldragim kamenjem. Narava je bila primaren vir Laliquove inspiracije. Na nakitu ni upodabljal samo znanih in všečnih motivov, kot so mačehe in metulji, pač pa imajo na njegovih kosih glavno vlogo tudi kobilice, ose in ostali, do tedaj za nakit neznačilni insekti. Upodabljal je vse naravne cikle, od rojstva do smrti in razkroja.
Zelo ga je začelo zanimati tudi oblikovanje stekla, ki mu je nekaj let kasneje posvetil vso svojo pozornost. V lokalni steklarni se je tri leta učil in eksperimentiral s steklom. Prav zaradi njegove neizmerne predanosti in trdega dela je njegov nakit, v katerega je vključil steklo in emajl, postal prepoznaven in zaželen.
