Aljoša Stojič
Kako ste preživeli 23. september, dan slovenskega športa? Športno? Večina športnih navdušencev z ogledom sredine odbojkarske tekme med Slovenijo in Belgijo, o tem ne dvomim. A je ta naš športni dan tako ali drugače sprožil razprave o stopnji telesne pripravljenosti naše omladine. Tretjina je športno pasivna, smo lahko slišali, na kavču na telefonu ali playstationu. Večina mladih se svaljka v zlati gibalni sredini, začuda pa imamo registriranih kar 50 tisoč mladih športnikov. In kaj zanje naredi šolski sistem, da bi jim lajšal pot do izobrazbe? Bore malo ali nič. Že prejšnja vlada (da ne bo JJ kriv za čisto vse) je ukinila bonitete ob vpisu na fakulteto za dijake s posebnimi potrebami in tiste s posebnim statusom (perspektivni športniki in kulturniki). Vsi ti od letos nimajo več pravice do vpisa na fakulteto z 90 odstotki zahtevanih točk. Prejšnji sistem ni bil pravičen, so skopo pojasnili na ministrstvu za visoko šolstvo.
Kako pa zdaj deluje ta pravičnejši sistem, je v radijski eter Vala 202 pojasnila mati športnika trinajstletnika: "Ne bi posploševala, a razredničarka nima nobenega posluha za njegove izostanke zaradi vsakodnevnih treningov. Kako je to mogoče?!" V državi športnih asov? Kako radi se "podporniki športa" trkajo po prsih, ko športniki osvajajo svetovne naslove in olimpijske vrhove. Ampak naše osnovne in srednje šole se (razen na načelni ravni) ne prilagajajo športnikom - oni se morajo prilagoditi izobraževalnemu sistemu in večinoma togim učiteljem. Torej morajo opraviti čisto enake obveznosti in teste kot tisti, ki se v prostem času ne ukvarjajo z ničemer, razen s prehranjevanjem in učenjem. Ni popuščanja. Vrhunski športnik zaradi obveznosti zlahka "prešprica" pol pouka, ampak to je njegov problem. Prej omenjena zaskrbljena mati je opozorila, da ni več medvrstniške pomoči, kot je bila nekoč. Zrcalo družbe. Če si egoist, si zmagal. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.
In gremo ob dnevu športa še nekoliko globlje. Športna vzgoja (za oceno) se izvaja do konca srednje šole, ampak športa ni med predmeti splošne mature. Mi lahko eksperti za narodov (umski in telesni) blagor pojasnijo ta nesmisel? Če se nekdo od mladih nog ukvarja denimo z odbojko, zakaj ne bi imel vsaj enega od dveh izbirnih predmetov na maturi iz odbojke (vključno s teorijo in zgodovino športa denimo). Če že kaj, to pa ni pravično do mladih športnikov.
Kot da čopi in špiki (prvo olimpijsko zlato za Slovenijo sta na jezeru Penrith osvojila 23. septembra 2000 točno ob 1.16) rastejo na drevesih.
